Matija Tuma: Moja klasična gimnazija (1948 – 1956)

Po prvem šolskem letu 1948/49 je odpadla četrtina vpisanih dijakov in dijakinj, vodstvo šole je iz štirih prvih oblikovalo tri druge razrede. Vsi trije razredi so postali mešani, očitno je moj deški 1. č razred povzročal preveč težav, pa so ga združili z vzornim dekliškim 1. a razredom. Tako je nastal 2. a razred in ostal skupaj v skoraj nespremenjeni sestavi do mature leta 1956. To je bila doba, ko se je šolski sistem spreminjal, politično pa čas, ko je Jugoslavija pretrgala prijateljske odnose s Sovjetsko zvezo. Pri pouku zgodovine smo na primer poslušali predvsem o partizanskem osvobodilnem gibanju, o revoluciji je bilo bore malo govora. Novejša zgodovina se je leta 1951 pisala drugače kot leta 1989, ali kot se piše danes.

Po končanem tretjem razredu smo morali dijaki in dijakinje opraviti pisno in ustno "malo maturo" iz latinščine, slovenščine in matematike, zaradi česar je zopet odpadlo za razred učencev in učenk. Višjo petletno gimnazijo sta tako v šolskem letu 1951/52 nadaljevala le še dva razreda. V obeh četrtih razredih je nemščina zamenjala ruščino, oba razreda sta dobila staro grščino, kot se spodobi za humanistično gimnazijo. Seveda je ostala latinščina še naprej eden glavnih učnih predmetov. Vendar naj bi klasična gimnazija imela poudarek tudi na modernih jezikih, dejansko pa so učenci in učenke končali šolanje brez drugega živega jezika. Učili smo se latinščino (8 let), ruščino v nižjih razredih gimnazije (3 leta) ter nemščino in staro grščino v višjih razredih (5 let). Klasično gimnazijo sem zapustil le s skromnim znanjem sodobnih tujih jezikov, k sreči sem v zadnjih gimnazijskih letih hodil na prostovoljne tečaje angleščine.

Moj 2. a razred je neokrnjen preživel vse šolske spremembe. V višji gimnaziji smo za razrednika dobili Alojzija Žitnika, učitelja stare šole, ki je pet let s trdo, konservativno roko krojil usodo mladih duš. Na klasični gimnaziji je poučeval polnih 32 let, nepretrgano od leta 1926 do leta 1958. Zaradi strogega reda je bil razred prikrajšan za marsikatero dijaško potegavščino, dijaki in dijakinje pa so mogoče zato postali bolj urejeni in vestni od svoje okolice. Naj bo omenjena (upravičena) neposlušnost dijakov, ko bi morali v nasprotju z veljavnimi določili pisati »tiho vajo«, pisni prevod starogrškega teksta. Skoraj vsi smo oddali prazne liste tako spretno, da profesorica, pisala se je Šašelj, tega sprva sploh ni opazila. Posledic ni bilo, a tudi na maturo iz grščine se ni prijavil niti eden od dijakov.

Šolski pouk je vseh osem let potekal šest dni v tednu, torej tudi ob sobotah. Tedenska obremenitev je znašala od 32 do 36 šolskih ur. Pouk se je začel ob osmih zjutraj, šolska ura je trajala 45 minut, med dvema urama je bilo 5 minut odmora, po tretji uri pa »glavni odmor«, dolg 15 minut. Ekskurzij skoraj ni bilo, za redke izjeme je poskrbel učitelj zemljepisa Pavel Kunaver; majski izlet je bil vedno enodneven. Kaditi v šoli je bilo najstrože prepovedano. Do konca gimnazijskega šolanja, do osmega razreda, smo stoje pozdravili prihod vsakega učitelja v razred.

Pavel Kunaver, pisatelj, planinec, jamar in naravovarstvenik, je poleti in pozimi organiziral poučne izlete v naravo. Njegovih ekskurzij sem se rad udeleževal, njemu se moram zahvaliti, da sem vzljubil naravo in gore. Leta 1951 sem se vpisal v planinsko društvo Ljubljana –  Matica leta 1951 in ostal društvu zvest do današnjih dni, polnih 60 let. Mami pa se moram zahvaliti, da me je vpisala v glasbeno šolo, kjer sem se učil klavir in spoznal lepoto glasbe.

Danes je morda zanimivo, kako smo dijaki in dijakinje pisali šolsko nalogo iz nemškega jezika. Razrednik, učitelj nemščine, že omenjeni Alojz Žitnik, je prišel v razred, kjer ga je pričakala grobna tišina in 33 parov zbeganih oči. S komaj slišnim glasom je naznanil: »Tiho šepetanje dovoljeno!«, uredil formalnosti in končal: »Tiho šepetanje ukinjeno«. Dijaki so začeli pisati, se potiti in brskati po slovarjih. Kakšnih pet minut pred koncem šolske ure, ko je bila storilnost vseh na vrhuncu, se je izpred katedra zaslišal tihi, vendar ostri glas: »Odložite!« (namreč nalivna peresa), »Posušite!« (črnilo na listih z izdelkom), »Zaprite!« (liste z izdelkom). Nato: »Desno!« in na koncu: »Poberite!« (to je: prepognjene in poravnane liste z nalogo). Še preden je šolski zvonec oznanil konec pouka, so bili listi skrbno zloženi v rokah strogega učitelja, učenci pa vsi zaripli, saj svojih umotvorov niso utegnili dobro pregledati. Tudi ocenjevanje šolskih nalog je bilo enako strogo: tisti revež, ki je imel pod svojim izdelkom rdeče izpisano, dvojno podčrtano in z veliko začetnico ovekovečeno »Nezadostno«, se je moral krvavo potiti, da je oceno popravil. Naslednja stopnja je bila: »nezadostno«, izpisana z malo začetnico in nepodčrtana. Oni dijak pa, ki je imel pod izdelkom zabeleženo samo »nz«, si je skoraj domišljal, da je njegova naloga pozitivna.

Vsako nedeljo zvečer od 18. do 21. ure so v gimnazijskem poslopju potekale med ljubljansko mladino zelo priljubljene plesne vaje. Vodil jih je plesni mojster, pisal se je Lombar. Prireditev so pripravljali vsakokratni osmošolci in pobirali vstopnino, ki so jo porabili za maturantski izlet. Vse dogajanje v šolski dvorani, ki je bila v kraljevini Jugoslaviji šolska kapela, v socialistični Jugoslaviji pa risalnica in prostor za skupne prireditve, je budno spremljal dežurni profesor, v dvorani pa je s kora visel plakat z napisom »Woogie-boogie plesati je prepovedano«.

Morda je strogi razrednik pripomogel k temu, da so dijaki in dijakinje postali celota, ki se je večkrat uspešno uprla učiteljskim muham, pri tem pa znala ohraniti sloves dobrega razreda. »Veliko« maturo iz slovenščine, latinščine, nemščine, matematike in zgodovine so uspešno opravili vsi moji sošolci in sošolke, učenci in učenke 8. a razreda, dva od njih namesto spomladi 1956 jeseni istega leta. Velika večina dijakov in dijakinj se je vpisala naprej, postali so študenti in študentke in si skoraj vsi pridobili univerzitetno izobrazbo. Tudi dijaki in dijakinje paralelnega 8. b razreda so bili podobno uspešni in nekateri dosegli pomembne življenjske uspehe. Kot se spodobi za klasično gimnazijo, se je v 8. a razredu eden od sošolcev odločil, da bo postal župnik, pet dijakinj si je izbralo študij lingvistike, štiri študij prava. Malo presenetljivo je, da se je kar osem nekdanjih učencev in učenk odločilo za različne tehniške poklice in si pridobilo naziv inženirja.

Trije so se posvetili medicinski vedi, dvema je uspelo v umetniških poklicih. Razred se lahko pohvali tudi s filmsko in gledališko igralko. Drugi so izbrali ekonomijo, primerjalno književnost in jezikoslovje, farmacijo in arheologijo. Ni manjkala niti razredna ljubezen s srečnim koncem: moja poznejša žena Eva, rojena Jenko (1938 - 1996), in moja malenkost, na maturitetni sliki levi par.

V 8. razredu gimnazije se je pouk končal 25. maja 1956, tako da je ostalo za učenje in zagovor maturitetnih predmetov približno 15 dni. Okrog 10. junija smo začeli pisati naloge iz slovenskega, latinskega in nemškega jezika. Takoj po končanem pisnem delu je prišlo na vrsto ustno spraševanje iz vseh petih maturitetnih predmetov. Vsak dijak je dobil pisna vprašanja in nato sedel v posebno klop, medtem ko je sošolec pred njim odgovarjal izpitni komisiji pri tabli. Vsak kandidat pa je moral odgovarjati tudi na vprašanja, ki niso bila napisana na listu papirja.

Živo se spominjam ustnega izpita iz latinščine. Vseh osem let sem imel povprečni red »dobro« (3), kaj več nisem nikoli dosegel. Sedel sem v posebni klopi, se trudil kar najbolje prevesti latinski tekst, ki sem ga dobil, nakar se mi približa Danilo Golob, priljubljeni profesor latinščine, oče poznejše rektorice Ljubljanske univerze Andreje Kocijančič, in mi prišepne: »Poglejte si slovnično obliko accusativus cum infinitivo!« Verjetno je videl moj zbegani obraz, pa mi je poskusil pomagati. Čez nekaj kratkih minut sem stopil pred komisijo, začel prevajati in odgovarjati na zastavljena vprašanja. Ali – glej zlomka! Profesor Golob je očitno pozabil, kaj mi je bil prišepnil, in me o tej posebnosti latinskega jezika sploh ni povprašal. Zgodil pa se je čudež: odgovarjal sem tako prepričljivo, da sem dobil red »prav dobro« (4), kar se mi v vseh osmih letih ni nikoli posrečilo.

V mojem maturitetnem spričevalu štev. 13/246 z dne 20. junija 1956 stoji napisano: »Po navedenem uspehu je izpitni odbor odločil, da se Tumi Matiji prizna zrelost in sposobnost za študij na univerzi in drugih visokih šolah.« Podpisana: ravnatelj Miroslav Ravbar in predsednik izpitnega odbora, znani zgodovinar Milko Kos. Razrednik pa je moral za vsakega učenca napisati še svoje mnenje na poseben list. Pred časom sem si priskrbel kopijo iz Državnega arhiva RS, kjer je razrednikovo »Opazovanje o dijaku« zabeleženo takole: »Učenje: sposoben, še premalo resen. Vedenje: vobče lepo, živahen, nekoliko zaletav. Razmere, v katerih se je šolal: prav ugodne. Kazni (datum, vrsta prestopka): 25. maja ukor po direktorju, ker ni izvršil povelja predavatelja predvojaške vzgoje.« Svojemu razredniku Alojziju Žitniku sem hvaležen, da mi je v tistih neugodnih časih napisal dokaj pozitivno oceno. O tej peripetiji, ki bi zame lahko imela hude posledice in o drugih dogodivščinah na klasični gimnaziji sem pisal več v svoji knjigi Moje življenje, založba Sanje, Ljubljana 2010.

Od šestnajstih nekdanjih dijakov jih je polovica dosegla doktorat znanosti. V samostojni Sloveniji sta dva postala ministra. Razred je premogel predsednika ustavnega sodišča, člana državnega zbora, prorektorja univerze, dekana fakultete, pet univerzitetnih profesorjev, ustanovitelja ugledne odvetniške družbe, predsednika Društva novinarjev Slovenije in uspešno industrijsko oblikovalko. Trije dijaki in ena dijakinja so ostali v tujini. Nekdanji učenci in učenke pa se nismo v javnosti pojavljali le kot posamezniki, razred se je tudi kot celota znal postaviti v bran, na primer za nadaljevanje klasične tradicije v Ljubljani. To potrjuje odprto pismo iz leta 1991 tedanjemu vladnemu sekretarju za vzgojo in izobraževanje glede prihodnosti klasične gimnazije.

Profesorji od leve proti desni: Danilo Golob (latinščina), Alojzij Žitnik (nemščina), Miroslav Ravbar (ravnatelj), Vida Wedam (zgodovina), Lojze Bernik (matematika)

Ko so postale popularne spletne strani, sem se spravil na delo in na spletu predstavil 400-letno zgodovino Klasične gimnazije v Ljubljani (1563 – 1965). Posvetil sem se opisu svojega razreda, zbral sem vse fotografije sošolcev in sošolk: od mature leta 1956, ko smo imeli rosnih 18 ali 19 let, pa do leta 2006, do 50. obletnice mature, ko smo bili stari 68 ali 69 let! Potrudil sem se in poiskal za vsakega sošolca in sošolko njegov portret pri maturi in ob 50-letnici mature. O, groza, kakšne spremembe! Isti obraz v mladosti in v starosti, pa vendar tako različen. Na misel mi je prišel stari latinski heksameter: tempora mutantur et nos mutamus in illis. Zgodovina klasične gimnazije v Ljubljani in dijakov razreda, ki so maturirali leta 1956, je na spletu shranjena pod geslom: klasična gimnazija v Ljubljani, matura 1956.

Velika večina mojih sošolcev in sošolk je vsa leta ohranila močno pripadnost svojemu 8. a razredu: najmanj vsakih pet let se zberemo za obletnice mature, le redki se srečanj ne udeležujejo. Skozi desetletja smo skupaj proslavili tudi vse okrogle življenjske jubileje. V zadnjem času se zbiramo tudi ob bolj žalostnih dogodkih. Trije sošolci in ena sošolka niso dočakali 50-letnice mature.

Klasična gimnazija je dala meni osebno še nekaj več kot pa drugim sošolcem in sošolkam. Nisem dobil samo zrelostnega spričevala, nisem spoznal samo lepote klasične izobrazbe, temveč sem na klasični gimnaziji spoznal tudi svojo prihodnjo ženo in zvesto življenjsko družico.

Rodil sem se v kraljevini Jugoslaviji, v vrtec hodil v Mussolinijevi Italiji, osnovno šolo začel v Hitlerjevi Nemčiji in šolanje končal v socialistični Jugoslaviji. Pot me je zanesla v kapitalistično Švico, se po dvanajstih letih vrnil v nekoliko milejšo, vendar še vedno socialistično Jugoslavijo in v zrelih letih dočakal samostojno, kapitalistično Slovenijo. Doživel sem dovolj velikih družbenih in političnih sprememb, da sem si lahko ustvaril svoje mnenje, in na grbi imam dovolj let, da sem lahko presojal dobre in slabe strani vsakega od teh sistemov. Vse življenje pa so me spremljala načela, za katera moram biti hvaležen »moji klasični gimnaziji«. Dala mi je široko izobrazbo, osvojil sem njena humanistična načela, pomagala mi je do jasnejšega razmišljanja. Bistveno je oblikovala moje življenje.