G. Schorn: Spomini na šolanje z maturo l. 1937 ter njene obletnice

V Izvestju letnika 1937 je zabeleženo, da nas je bilo v VIII.a razredu 31, in v VII.b razredu 30, skupaj torej 61 sošolcev. Ob svojem 94. rojstnem dnevu, 6. maja 2012 sem ugotovil, da sem po informacijah najstarejši še živeči sošolec tega letnika maturantov. Po mojem vedenju sta takrat živela le še druga dva: dr. Alma Halas, rojena Rudež (*3.12.1918), zdravnica za otroške bolezni, ki je živela v domu v Zbiljah pri Medvodah, in mag. Mirko Kambič (*15.8.1919), raziskovalec zgodovine slovenske fotografije, ki živi sedaj v Ljubljani in je še ravno tako pokreten kot jaz ter upam, da se bova kmalu spet srečala.  

Na spletni strani DRUŠTVA KLASIKOV sem našel pod „Spomini“ prispevke nekdanjih učencev klasične gimnazije. Rad bi poročal, zakaj sem ravno jaz tako povezan z našo klasično gimnazijo in zakaj bi se posebno rad zahvalil za dejavnost Društva klasikov.

Leta 1999 je Društvo klasikov izdalo obsežno dokumentacijo klasične vzgoje na Slovenskem, to je zbornik: „LJUBLJANSKI KLASIKI 1563 – 1965“ V tem zborniku sem našel podatke, da je bil moj stari oče dr. Jožef Šorn od leta 1888 do 1909 profesor na naši gimnaziji. Poučeval je latinščino, slovenščino, nemščino in zemljepis. Doktoriral je po objavi znanstvenih prispevkov, ki zadevajo latinščino: in ki sem jih zasledil tudi v zborniku na straneh 504 in 505:

• 1889  Jos. Šorn: Der Sprachgebrauch des Eutropius II.
• 1890  Jos. Šorn: Die Sprache des Satirikers Persius
• 1894  Dr. Jos. Šorn: Über den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinus.
• 1901  Dr. Jos. Šorn: Einige Bemerkungemn zum „Liber memorialis“ des I. Ampelius.
• 1902  Dr. Jos. Šorn: Weitere Beiträge zur Syntax des M. Iunianus Iustinus
• 1909  Dr. Jos. Šorn: Bemerkungen zum Texte des M. Iunianus Iustinus

V mojih rodbinskih okoliščinah je iskati razlog, da sem vse to šele zvedel iz zbornika. Po nenadni smrti svojega očeta zaradi epidemije španske gripe leta 1918,  ko sem bil dobrih 5 mesecev star, in kot posledica te smrti še umobolnost moje matere, ki je zahtevala oskrbo v bolnici, sem ostal sam v zavetju pri stari materi,  Anni von Tornago, rojeni Schreyer, materi moje matere. Kaj je le ona mogla vedeti o rodbini Šorn? Sam sem bil premlad, kasneje pa menda preveč otročji, da bi razmišljal o rodbinskih vezeh.

Šele sedaj, ko sem vse to izvedel iz zbornika, razumem naslednji dogodek. Bilo je nekoč, v sedmi gimnaziji, ko me je naš razrednik profesor Albin Zalaznik na hodniku pred razredom prijel za roko, me potegnil na stran in precej glasno rekel: 
„Če bi tvoj stari oče vedel kako si len, bi se moral v grobu dvakrat obrniti!“

Tega takrat  nisem razumel – mislil sem si: „Kaj mi govori o starem očetu, saj sploh nič ne vem o njem.“ Šele sedaj razumem, kaj mi je hotel profesor Zalaznk takrat pojasniti. Res se nisem rad učil, bil pa sem zelo pazljiv pri pouku in to mi je zadostovalo. Profesorjem ki so vedeli za mojega prednika, pa to seveda ni bilo dovolj.

Na spletni strani Društva klasikov sem našel poziv, da naj prispevamo k dopolnitvi informacij. Moj prispevek je sledeča fotografija, na kateri sedijo od desne proti levi: profesor dr.Jožef Šorn in njegova soproga Clara Šorn, roj. Oberle, stojita pa od desne proti levi njuna sinova: Franc Šorn (moj stric) in Josef Šorn (moj oče). Oba sta tudi maturirala na naši klasični gimnaziji, Franc leta 1907 in moj oče Josef leta 1909.

Svojemu kolegu mag. Mirko Kambiču se moram zahvaliti, da je v enajstem zvezku, na strani 669 SLOVENSKEGA BIOGRAFSKEGA LEKSIKONA našel opis dela Šorn Josipa, ki ga je sestavil dr. Kajetan Gantar, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Iz tega vira sem izvedel, da je bil Josip Šorn rojen 13. marca 1855 v Ostrožnem pri Celju kot sin kovača Franca in Frančiške, rojene Štampl. Po osnovni šoli in gimnaziji v Celju je študiral klasično filologijo v Gradcu in na Dunaju.

Služboval je kot suplent na II. državni gimnaziji v Gradcu (1884 – 1885), na frančiškanski gimnaziji v Hallu na Tirolskem (1885 – 1888), od 1888 – kot že omenjeno – do 1909 na I. državni gimnaziji v Ljubljani, ter slednjič od leta 1909 – 1912 v Mariboru, kjer je v istem letu umrl.

V opisu so navedena še številna njegova dela ter njihov vpliv na druge avtorje. Njegove študije so vzbudile vrsto kritik, večkrat odklonilna stališča, dasiravno so jim priznali filologično razgledanost ter solidno obvladanje gramatikalične in tekstkritične metode, kot piše dr. Grantar.

Bilo je srečno naključje, ko sem poskušal izvedeti, kakšen je bil odnos profesorja dr. Šorna do njegovih učencev. Moja sošolka Marica Hočevar je našla med papirji svojega očeta opis šolanja na osemletni gimnaziji v obliki zgodbe: „Hoja na Maturino Špico“ ki jo je spisal dr. Ciril leta 1896. Ponatis te zgodbe iz „Planinskega vestnika“ je priredil dr. Jos. C. Oblak s pristavkom: „Grenko sladki spomini“ leta 1927. V tem prispevku, ki ga tu citiram, je ohranjen zelo nazoren opis delovanja mojega starega očeta, profesorja dr. Šorna.

"Takrat sem se videl tam na Vodnikovem trgu v sobi VIII.a razreda, nasproti lemenata!

„Ata Cacus“ je dirigiral, oziroma ne vem, kako bi dejal . . .Naš razrednik (dr. Šorn) – klasični filolog, „Rimljan“ (učil je latinščino), hrust po telesu, močen in debel in grob kakor koc – bi mislil, da se mora v šoli vse tresti pred njim. Kaj še! Njegov razred je bila prava „judovska šola“. Kdo se je zmenil za njegove „trotelne“ in „cotelne“, ki nam jih je zmetal sleherno uro na neše trde, muhaste betice! Vse njegove psovke smo kar z naslado požirali! Saj smo vedeli, da se skriva pod to raskavo skorjo neizmirno blago srce. „Dobrota je sirota“ pravijo, posebno pa še v šoli.

Da, diciplina – to je poglavje za-se! Blagor mu, kdor jo ima! Ali ta „umetnost“ se ne da priučiti, mora ti biti dana od – zgoraj, kakor: poeta nascitur. Našemu ljubemu Škornu, kakor smo ga sicer tudi imenovali, to ni bilo dano . . .

Pri njem smo počenjali, kar se nam je pač zljubilo, in gojili svojo specijaliteto – „homerični posmeh“. Naučili smo se ga pri drugem takem stricu, pri „Grku“ (Brežniku), ki je bil tudi „Riese“, samo bolj suh in mršav, pa tudi dobričina, ki ni mogel in morda  t u d i  n i  h o t e l  kaj popraviti na „disciplini“ Šornovega razreda. Kaj pa je hotel z razredom, v katerem je „kraljeval“ po svoje (po 10 ur na teden!) dobri oče Cacus? Ta bi mu bil v naslednji uri vse podrl, kar bi bil oni v prejšnji zgradil!

Ko smo pri Cacusu prvikrat nastopili s smehom, se je začel dobričina sam smejati; saj je bil ta smeh uprizorjen na komando v taktu in je bil menda edino, kar je bilo na nas discipliniranega . . .Bil je takorekoč uniformiran in zato je bil prof. Gratzyju, ki je bil jako zabaven in zgovoren „Schwefler“ in nas je včasih ozmirjal bolj v šali kot zares z „barabami“ skoro – všeč. Pri očetu Cacusu pa je bil posebej „figuriran“, to se pravi, da so se čuli vmes živaljski glasovi, po možnosti tudi petje; Cacus sicer ni dobro slišal, ker je imel radi revmatizma vedno vato v ušesih – ta „homerični smeh“ pa je le slišal! Ko nas je vprašal, kaj je to, smo mu dejali, da je to po vseh previlih „homerisches Gelaechter“, ki da smo ga profitirali pri „Grku“, pri Homerju . . . Seveda nas je ata ozmerjal s „trotelni“ in „cotelni“. A nekoč je zapisal in „očrnil“ ves razred v razredni knjigi, češ, da nas bo malo sram pred drugimi. To pa je bil za nas največji „hec“. Delali smo se na videz silno žalostne, pa se je dal – dobra duša – od nas končno „potegniti“, da nas je na hinavsko našo prošnjo v veliko zabavo slovesno izbrisal iz knjige, prej pa nam zagrozil, da nam bo drugi pot kratkomalo ušel . . . To smo kvitirali s salvo bolj ali manj fingiriranega homeričnega smeha in ga združili z milo prošnjo, naj tega nikar ne stori. Zdaj si lahko misliš, kako disciplino more imeti dobričina, ki s takimi jazbeci, kakor so fantalini med 16. In 18. letom, paktira radi discipline! Le tako je bilo mogoče, da smo svojega dobrega očeta, če je prišel z novo obleko, sprejeli s slišnim glasnim občudovanjem njegove – obleke, za kar nas je seveda zopet zmerjal s „trotelni“. In za tak razred je dobri Cacus še lomil sulice pri drugih profesorjih in pri ravnatelju, če so se hudili na njegov razred. Zato ni bilo čuda, da so se drugi profesorji kar bali, če so bili dekretirani v Šornov razred za druge predmete. Tako je neki mladi „prišlek“ suplent začetkom leta, ko je nastopil, mislil, bogve kakšen „rešpekt“ si bo pridobil s tem, da nam je naredil moralno pridigo, s pristavkom, češ, da je že čul o tem razvpitem razredu in njega manirah in da se jako motimo, če mislimo, da bomo pri njemu tako „svirali“ kakor pri drugih (mislil je pri tem seveda na Cacusa). Ta je nekaj doživel! Ne le, da smo glasno protestirali in kar takoj uprizorili še ne pozabljeni homerični smeh, zatožili smo ga pri ati, češ, da je grdo opravljal njegov razred in da je atova dolžnost, da se potegne za čast svojega razreda, saj je ta čast tudi njegova . . . In nič več in nič manj nismo v svoji prešernosti zahtevali, kakor da nam Cacus poišče – zadoščenja! Dobri ata nam je res nasedel: tako smo doživeli, da je mladi suplent na Šornovo drezanje podal neko za nas jako zabavno izjavo, češ, ni tako mislil in prepričan je, da ga bomo mi o nasprotnem uverili, nego kar je o nas slišal. Pa smo ga prepričali, in sicer tako, da je bilo možu že na koncu ure žal za vsako dobro besedo, ki nam jo je privoščil! Potem se je tudi on udal v našo in božjo voljo, po zgledu drugih – starejših od njega . . .

Ko nas je ata tako vzgojil, smo paglavci mislili, da smemo pri vseh take počenjati, kakor pri njem. Kaj je mogel potem izpreminjati na disciplini Cacusovega razreda kak dobrodušni Bartel v svoji staroslovenski uri ali celi zgodovinar – „prišlek“ – Klimeš, ki se je kar za glavo prijemal, zgražajoč se nad to „wilde Šorniše Horde“ . . ."

Mislim, da si po tem poročilu, lahko predstavljamo kakšna neskončna dobričina je bil profesor dr. Šorn. Njegov razred je užival neverjetno svobodo.

Omembe vredno se mi zdi, da je moj stari oče kot profesor že takrat zasledoval iste cilje kakor naše društvo, to je širjenje latinščine. Tudi brat moje matere, moj stric Leo von Tornago je, maturiral leta 1903 na klasični gimnaziji. Zadnji maturant iz naše rodbine sem bil jaz leta 1937.

Te osnovne informacije iz zbornika so spodbudile moje zanimanje za očetove rodbinske vezi. Pri tem mi je zopet zelo pomagal moj kolega mag. Mirko Kambič. Iz podatkov ljudskega štetja leta 1900 in 1905 je bilo razvidno, da je rodbina Šorn živela v Ljubljani na Bregu številka 20 in da so bili leta 1900 poleg staršev še s trije otroci; to so bili moj oče, moj stric Franz in teta Emilija. Da sem imel celo teto, sem izvedel šele leta 1991, ko sem bil star že 73 let. Zakaj je nihče ni omenil, pa lahko sklepamo po listinah ljudskega štetja; tam je ni več v seznamu leta 1905 – verjetno je umrla že kot otrok.

Moja šolska izobrazba se je pričela v septembru 1924 na vadnici na Resljevi cesti. Junija 1927 sem zaključil 3. razred. Učni jezik je bil slovenščina. Četrti razred osnovne šole sem končal 1928 v Gradcu v Avstriji. Učni jezik je bila nemščina. V septembru 1928 sem nadaljeval izobraževanje na realni gimnaziji na Strossmayerjevi ulici v Ljubljani. Junija leta 1930 sem končal drugi razred realne gimnazije in v počitnicah je prišel moj varuh do zaključka, da nima dovolj časa za mojo vzgojo in me bo poslal za nadaljnje šolanje v  jezuitski konvikt Kalksburg pri Dunaju s klasično gimnazijo. Ker je bila latinščina na klasični gimnaziji učni predmet že od prvega razreda, bi moral po vstopu v tretji razred gimnazije dve leti latinščine nadoknaditi, ker na realni gimnaziji v Ljubljani tega predmeta ni bilo na učnem programu. Zato sem moral vstopiti v septembru 1930 ponovno v drugi razred in poleg normalnega pouka latinščine nadomestiti znanje latinščine prvega leta. To šolsko leto sem uspešno zaključil junija 1931. V septembru 1931 sem nadaljnje šolanje pričel v tretjem razredu na klasični gimnaziji konvikta Kalksburg, kamor pa po božičnih počitnicah nisem več smel, ker finančno ministrstvo Jugoslavije ni dovolilo plačevati šolnine v Avstrijo. (Kopije tega odloka imam spravljene).

Dobil sem dovoljenje, da nadaljujem tretji razred 7. 1. 1932  na klasični gimnazije v Ljubljani. To učno leto sem zaključil z dovoljenjem, da nadaljujem pouk 1. 9. 1932 v četrtem razredu naše klasične gimnazije ki sem ga uspešno zaključil z malo maturo junija 1933. Tudi naslednja šolska leta sem uspešno nadaljeval šolanje na klasični.

Poleg tega sem od leta 1934 naprej sodeloval pri gradnji jadralnih letal jadralne sekcije aerokluba in sem si tako zaslužil leta 1935 brezplačno šolanje v jadralnem letenju. V počitnicah leta 1936 sem v jadralnem centru na Blokah uspel z jadralnim poletom prekoračiti takratni jugoslovanski rekord v trajanju poleta od 1 ure in 53 minut z poletom 2 uri in 1 minuto. Toda tudi ta rekord je trajal samo pol ure. Kajti istega dne je Maks Zaloker postavil nov rekord z 2 urami in 37 minut. Vse to najdeš v knjigi: 

• Gustav Ajdič - Zoran Jerin
• Letalstvo in Slovenci 2

Šolanje na klasični sem uspešno zaključil z maturo leta 1937. Sledijo fotografije naših razredov „VIII a“ in „VIII b“ maturitetnega letnika 1937.

Na sliki VIII.a razreda so profesorji in sošolci, z leve na desno:

• 4. vrsta: Levstik Jožef, Južnic Gojmir, Omejec Viktor, Frank Anton, Kalin Angel, Čermelj Samo, Tominc Leopold, Marin Anton, Unk Jože,
• 3. vrsta: Gole Jožef, Šeme Branislav, Lavrič Ciril, Grum Franc, Petrič Danijel, Logar Janez, Vilhar Jožef, Šalehar Franc
• 2. vrsta: Černe Dušan, Banjaj Marija, Derganc Martina, Hočevar Marica, Bahovec Marija, Jazbec Frida, Rueh Marija, Rudež Alma, Ložar Julijana, Rode Dominik, Pengov Anton
• 1. vrsta: Verovšek Anton, Schorn Günther, prof. Sivec Ivan, prof. Zalaznik Albin, (razrednik), direktor Lokar Janko, prof. dr. Jaklič, prof. Gnjezda Franc, prof. Ziegler Milan.

Kolega Mirko Kambič je za svoj razred VIII.b prispeval imena sošolcev. 
Na sliki VIII. b razreda so profesorji in sošolci:

• 4. vrsta: Rupnik Anton, Jerman Janez, Kocmur Sebastijan, Kobal Ivan, Orehek Tomaž, Ostronič Janez. Ceglar Ludovik, Lampič Stanislav, Kolar Anton,
• 3. vrsta: Per Franc, Kovač Anton, Pezdir Alojzij, Grom Pavel, Mihelič Franc, Kancilja Mihael. Bauer Karel, Grčar Alojzij, Benko Vladimir,
• 2. vrsta: Zorman Viktor, Horvat Valentin, Renčelj Milojko, Prijatelj Jožef Slivnik Herbert, Polda Anton, Mahnič Jožef, Kambič Bogomir, Topolovec Miran,
• 1. vrsta: Watzke Jurij, Tabor Martin, prof. Zalaznik Albin, prof. Sivec Ivan, direktor Lokar Janko, prof. dr. Jaklič Franc, prof. Gnjezda Franc, prof. Ziegler Milan.

Maturo smo proslavljali v gostilni Čad pod Rožnikom in šele v jutranjih urah smo se razšli. Nato so se stiki med sošolci nadaljevali na univerzi. Spominjam se posebno Marice Hočevar, ki je tudi študirala pravo na Ljubljanski univerzi in s katero sva skupaj absolvirala abiturientski tečaj. Tretji državni izpit na pravni fakulteti sva polagala skupaj 13. julija 1941. Spričevalo sva dobila že v italijanskem jeziku!

Študij prava sem nato zaključil na pravni fakulteti univerze na Dunaju z doktoratom.

Sledi serija slik posameznih udežencev tega prvega srečanja po maturi.

Tudi 40 letnico mature smo praznovali v istem lokalu. Organizirala sta to srečanje Marica Hočevar in Tone Pengov in nastala je naslednja slika junija 1977. Prisotno nas je bilo 22 sošolk in sošolcev in profesor Milan Ziegler. Ugotovili smo pa, da je 10 let pre dolga doba za srečanja.

Ko smo bili v Sloveniji, moja žena in jaz iz Salzburga, Stana Simič, roj. Matko iz Zagreba, nas je Marica Hočevar skupaj s Tonetom Pengovom in njegovo ženo povabila v Fužine (Bohinj) v njeno počitniško hišico.

To je bilo začetek naših prijateljskih srečanj, ki so potem sledila.

V Ljubljani smo se srečevali pri »Mraku« Kmalu so se pridružili še drugi sošolci VIII.a in tudi VIII.b razreda. Teh sestankov so se skoraj stalno udeleževali: Čermelj Samo, Grčar Alojzij, Južnič Gojmir, Kambič Bogomir, Lavrič Ciril, Mahnič Jožef, Pengov Anton, Rode Dominik, Šeme Branislav, Unk Jože, Banjaj Marija, poročena Del Toso, Derganc Martina, Hočevar Marica, Jazbec Frida, poročena Terseglav, Matko Stanislava, poročena Simič, Rudež Alma, poročena Halas, in Rueh Marija, poročena Vilfan.

Sledila so srečanja pri dr. Almi Halas, pri Marici Hočevar, ki nas je večkrat povabila v Bohinj in pri Mariji Rueh, poročeni Vilfan, ki nas je povabljala k Sv. Štefanu pri Gornjem Gradu.

Naslednje skupno srečanje obeh razredov sta organizirala „Tone“ Pengov in „Maca“ Hočevar za 45-letnico mature že 4. septembra 1982 pri Slamiču. Na srečanje je prišlo še 18 sošolcev in profesor Milan Ziegler.

Tone Pengov nas je presenetil s tole pesmico, sestavljeno iz 7 kitic.

Že je minulo petinštirideset let,
kar »gaudeamus« radostno smo peli
in skozi šolska vrata v širni svet
življenskim upom smo naprot hiteli:

A kmalu vojna vihra je zdivjala
premnogim bil prekrižan je načrt
prenekaterim je prinesla celo smrt
ostale pa je križem v svet zmetala.

Potem je vsak na svojem kraju
doživljal radostne in težke dni
in kakor sončni dan ob mlaju
je mislil, da čas le zlagoma hiti.

A Parke vse hitreje predejo nam čas
In naša leta v nepovrat bežijo,
Pogrešamo že mnoge izmed nas
Iz dneva v dan lasje nam bolj sivijo.

Zato nocoj, za kratek čas
vrnimo v leta se mladosti naše,
zapojmo »gaudeamus« na ves glas
in v njen spomin izpraznimo tri čaše!

Naj prva čaša njim velja,
ki ni jim dano več živeti,
in drugo spraznimo do dna za te,
ki so v daljnjem sveti!

A tretjo čašo dvigam spet nocoj
vsem tukaj zbranim,
da kjubovali bi še vrsto let
tegobam starosti in časom neugnanim!

Tone Pengov

Srečanje za 50-letnico mature je organizirala Maca. Sestali smo se junija 1987 v Klubu poslancev. Bilo nas je še enindvajset. Prišel je celo Jože Levstik iz Minneapolisa v USA, nobenega profesorja pa ni bilo več.

V Avstriji je bil naš sošolec Ciril Lavrič duhovnik in je skrbel za Slovence, ki so - kot on sam - zapustili Slovenijo. Skupaj sva organizirala in povabila sošolce med drugimi sestanki tudi srečanje od 2. 6. do 4. 6. 1987 v Slovenskm kulturnem centru v Tinjah (Tainach) na Koroškem. Povabili smo tudi vdovo po profesorju Zalazniku.

V oktobru smo se ponovno srečali v Tinjah. 15. 10. 1987 sva Ciril Lavrič in jaz organizirala izlet k Grossglocknerju. Ob sijajnem jesenskem vremenu je nastala sledeča slika.

28. junija 1990 nas je Maca Hočevar povabila v gostišče na Bellevueu. Praznovali smo 53-letnico mature in prvič sem to srečanje dokumentiral s filmom. Maca nas je presenetila celo z zabavno muziko. 

Leta 1991 smo se ponovno srečali na Bellevueu.

Naslednje večje srečanje je bilo 22. 6. 1992 pri Mraku. Praznovali smo 55- letnico mature. Prišel je celo Angel Kalin iz Argentine. Ta lep dogodek, smo zabeležili na malo daljši film.

4. 6. 2002 smo se tudi srečali pri Mraku ob 65-letnici mature.

17. 5. 2007 srečanje pri Mraku ob 70-letnici mature. Navzoči: Bogomir Kambič, Joža Mahnič, Dominik Rode, in vdova po Gojmiru Južniču.

23. 8. 2008 srečanje pri „Šestici“ ob 71-letnici mature. Navzoči: Bogomir Kambič, in Joža Mahnič.

24. 7. 2009 srečanje pri „Čadu“ (Gostilna pod Rožnikom) z Bogomirjem Kambičem.

20. decembra 2012 me je arhitekt Andrej Halas, sin naše sošolke dr. Alme Halas telefonično obvestil, da je Alma umrla. Takoj sem to sporočil kolegu Mirko Kambiču. Ko je bil termin pogreba določen na 28. decembra, sva se dogovorila, da pridem na pogreb v Ljubljano. Srečala sva se in nastala je ta slika.

To je trenutno zadnja slika, ki dokumentira, kako nas je klasična gimnazija povezala in kako smo vsa ta leta živeli povezani kot velika rodbina. V časih, ko nekaterim dostop v Slovenijo ni bil mogoč, smo se srečevali, kot že omejeno, v Avstriji, v Slovenskem kulturnem centru v Tinjah (Tainach) na Koroškem. In celo naši izseljenci v Severni in Južni Ameriki so bili preko nas v stalni zvezi z domovino.