Za boljše delovanje ta stran potrebuje in uporablja piškotke.
Z klikom na »Nadaljuj« ali nadaljevanjem obiska spletne strani se s tem strinjate.
Predavatelj je, kot vladni udeleženec razgovorov in poznavalec, že leta 2007 na srečanju Društva klasikov imel predavanje o meji med obema državama pod naslovom Od jugurtinske vojne do sporazuma Drnovšek – Račan. Slovenska in hrvaška vlada sta namreč že leta 2001 sporazum sprejeli in ga parafirali; bil je medsebojno usklajen in uravnotežen ter za obe strani zgodovinsko korekten v okviru razumnih kompromisov.
Po mnogih poskusih in ob mednarodni pomoči je odločitev o meji ostala izključno v pravniških in diplomatskih okvirih, a brez dokončnega zaključka – tudi zaradi hrvaških spornih potez in nespoštovanja dogovorov.
V zadnji fazi urejanja meje predavatelj ni več sodeloval; pozna pa zaključke, kot jih je izpostavilo Arbitražno sodišče v svoji razsodbi. Ti so drugačni od onih, ki jih slišimo te dni v raznih predvolilnih »tolmačenjih«. Prav o tem bo govoril in posebno pozornost posvetil petim območjem na kopnem in na morju, ki že vrsto let burijo duhove.
Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani se je leta 1952 vpisal na študij geografije z namenom, da bo geograf, ki gleda v bodočnost. Ta mladostna želja se mu je v celoti uresničila, ko se je po prvi pedagoški službi že leta 1960 zaposlil na tedaj ustanovljenem Okrajnem zavodu za urbanizem (poznejši LUZ). Ob pripravi prvega urbanističnega plana Ljubljane se je štirinajst let ukvarjal z analitskimi deli, prognozami in lokacijskimi posli.
Leta 1974 je prešel na Republiški zavod za prostorsko planiranje, kjer je v okviru prostorskega plana Slovenije sodeloval pri pripravi energetskih, vodnogospodarskih in prometnih zasnov in projektov. Tedaj se je seznanjal s čezmejnim sodelovanjem in pobudami, ki so bile pozneje realizirane v srednjeevropskem prostoru. Sodeloval je v mnogih organih, tako v Jugoslaviji kot v sosednjih državah, v Švici in na Bavarskem, pa tudi v okviru alpskih inštitucij. Ta leta so bila vsebinsko zelo plodna, obenem pa je pri študiju urbanističnega in prostorskega planiranja na FAGG opravil magisterij.
V osemdesetih letih se je zaposlil na Ministrstvu za okolje in prostor (tedaj še Republiški sekretariat za urbanizem), kjer je bil odgovoren za izdajo lokacijskih dovoljenj za vse vrste regionalnih objektov. Ob tem delu je večkrat prepotoval vso Slovenijo in ob meji prvič naletel na mejne zaplete, ki so pozneje precej zaznamovali njegovo nadaljnje delo. Leta 1992 je na poziv ministra Marijana Kranjca prešel na Ministrstvo za promet z nalogo, pripraviti vse potrebno za pričetek intenzivne izgradnje avtocestnega križa. Ta akcija, ki jo spremlja od vsega začetka, je dosegla prvi vrhunec s sprejemom Zakona o bencinskem tolarju, ki je omogočil izgradnjo avtocest in ki je prav te mesece po več desetletjih v zaključni fazi.
Med tem so ga povabili – verjetno zaradi dobrega poznavanja Slovenije – v Mešano slovensko-hrvaško diplomatsko komisijo za ugotovitev in označitev državne meje. Po devetletnem trudu je odlična ekipa uspela zaključiti delo s Sporazumom Drnovšek-Račan. Leta 2001 je z dr. Pogačnikom in še dvema sodelavcema v imenu Vlade parafiral sporazum v dobri veri, da je z uravnoteženim kompromisom dosežena zadovoljiva in sprejemljiva rešitev.
Kljub naknadni popolni hrvaški zavrnitvi sporazuma, doseženega že na obeh Vladah, ter ob premalo premišljeni in neargumentirani kritiki pri nas, je bil z rezultatom zadovoljen, kot tudi z nadaljnjimi postopki, zaključenimi z arbitražno razsodbo.
Sodišče se je v svoji presoji naslonilo na preko 2.200 dokumentov in več kot 300 grafičnih prilog, od katerih ima vsak svojo težo. Zadeva tudi v drugem in zadnjem poskusu ni končana, največ zaradi nepotrebnih in podtaknjenih zapletov.