Bergant, avtoličarstvo in kleparstvo
Bergant, avtoličarstvo in kleparstvo
Filtriraj kronološko
  2000     2004     2005     2006     2007     2008     2009     2010     2011     2012     2013     2014     2015     2016     2017     2018     2019     2020     2021     2022     2023     2024  
Filtriraj tematsko
  Antika     Antropologija     Arheologija     Arhitektura     Biologija     Botanika     Društvo klasikov     Ekonomija     Energetika     Esperanto     Etnologija     Filozofija     Fizika     Fizika, razno, antropologija     Geografija     Geologija     Gerontologija     Glasba     Izobraževanje     Kemija     Knjiga     Knjiga, Geografija     Književnost     Kultura     Latinščina     Literatura     Medicina     Poezija     Politika     Potopis     Pravo     Predstava     Psihologija     Razno     Razstava     Slikarstvo     Slovenija     Slovenska zgodovina     Slovenščina     Šolstvo     Verstva     Veterina     Zgodovina  
Išči        Zapri
9. Maj 2023

dr. Peter Legiša

dr. Franc Močnik (1814-1892)

Franc Močnik se je rodil v Cerknem leta 1814 kot sin kmeta in gostilničarja. V letih 1824-32 je obiskoval gimnazijo in licej  v Ljubljani, kjer je pokazal nadarjenost za matematiko. Učil ga je Matija Čop, pa odlični profesor matematike Leopold Karol Schulz pl. Strassnitzki iz Krakova. Nato je Močnik odšel v semenišče v Gorici. Leta 1836 je končal študij, a (tudi zaradi mladosti) ni bil posvečen v duhovnika.

Zdi se, da je takrat Močnik začutil v sebi nekakšen notranji klic, ki ga je usmeril v pozneje tako uspešno kariero. Ohranjeno je pismo prijatelju, v katerem piše: "Učiteljevo delo je verjetno važnejše, kot se nam zdi. Gre tudi za vzgojo mladeničev, ki naj bi sestavljali prihodnji srednji razred, za vse večjo blaginjo in moralo.« Postal je učitelj na goriški normalki (1836-1846). Na Močnika je v Gorici vplivala tudi  bližina  slavnega francoskega matematika  Augustina Cauchyja (1779-1857). (Cauchy je bil privrženec Bourbonov. Ko so izgubili oblast, ni hotel podpisati vdanostne prisege novemu kralju in je odšel v izgnanstvo. V letih 1836-38 je bil Cauchy v Gorici domači učitelj bourbonskega princa.)

Ob poučevanju je Močnik študiral in v letih 1836-40 delal izpite iz matematike, fizike in drugih predmetov na graški univerzi. Na Dunaju je leta 1839 izdal razpravo (95 strani), v kateri  je obdelal reševanje polinomskih enačb po ravno takrat objavljeni  Cauchyjevi metodi zaporednih približkov.  Leta 1840 je na graški univerzi  dobil  naslov doktor filozofije.

Osnovno šolstvo v avstrijskem cesarstvu je takrat klicalo po izboljšavah. Močnik je najprej napisal  v nemščini dve  metodični knjižici o pouku računstva, obe pri Jožefu Blazniku v Ljubljani. Knjigi sta zbudili pozornost in ambiciozni Močnik  je dvorni študijski komisiji leta 1844 poslal načrt za prenovo  učnih knjig za ljudsko šolo. Načrt je bil sprejet in Močnik se je zdaj lotil svojega življenjskega dela, pisanja učbenikov. Leta 1846 so izšle v nemščini štiri knjige za računstvo in geometrijo. Sledile so še druge, za vse oblike osnovnih šol. Knjige so hitro postale priljubljene v vseh delih cesarstva in tudi zunaj njega. Do svoje smrti je Močnik te knjige predeloval, prilagajal novim učnim načrtom in raznim smerem. Kasneje pa so jih predelovali drugi. Vseh različnih nemških naslovov Močnikovih knjig za osnovno šolo je 25; s priredbami, nastalimi po njegovi smrti pa 35. Ponatisi  so bili izredno  številni.

Že leta 1852 je napisal Lehrbuch der Arithmetik za nižje gimnazije. Knjiga je skupaj s priredbami drugih avtorjev (ki so Močnika navajali v naslovu) doživela 45 izdaj; zadnja je izšla leta 1937. Sledila je podobno uspešna Geometrische Anschaungslehre za nižje gimnazije. Močnik je sčasoma s   svojimi knjigami pokril celotno matematiko od osnovne šole do višje gimnazije, od meščanskih in dekliških šol do realk in vajeniških šol. Doživel je nekaj kritik. Upošteval je smiselne pripombe pri naslednjih izdajah, na preostale očitke  pa je mirno odgovoril.

Knjiga Bibliografija Franca Močnika (1966), ki jo je sestavil Jože Povšič, ima 68 strani čistega naštevanja Močnikovih knjig, priredb in prevodov. Mnoge Močnikove knjige so bile takoj prevedene (delno prirejene) v slovenščino. Za prve tri razrede je to v dveh knjigah v letih 1846/47 naredil  pesnik in duhovnik Blaž Potočnik (ki ga večina pozna le po bodici, ki jo je nanj naslovil prijatelj Prešeren). Drugi prevod  je bil že bolj spreten: »Nekdo hoče njivo, ki je 15 sežnjev dolga in 6 sežnjev široka, za 1 seženj bolj vozko  narediti; koliko jo mora podaljšati, da ne bo manjši kakor préd?«  

Leta 1846 je Franc Močnik šel za profesorja elementarne matematike in trgovskega računstva na tehniško akademijo v Lviv v Galiciji. Leta 1849 je postal profesor elementarne matematike na vseučilišču v Olomucu na Češkem. Tu se je leta 1850 tudi poročil; z ženo sta imela tri otroke.

Že leto kasneje se je Močnik vrnil v domačo deželo kot šolski svetovalec in šolski referent pri kranjski deželni vladi. Eden njegovih prvih ukrepov je bil predlog novega učnega načrta, ki  je za slovenske otroke v prvem razredu tedanjih glavnih šol (ki so deloma ustrezale poznejšim meščanskim šolam) uvajal 8 ur pouka na teden v slovenskem jeziku. Načrt je bil odobren. Nekateri vladajoči  so razumeli, da je za dostopnost in razširitev izobrazbe potrebno upoštevati jezik prebivalstva. Ko so se učitelji na ljubljanski normalki upirali vpeljavi slovenščine, jim je Močnik zagrozil, da jih bo zamenjal z drugimi. To je takoj pomagalo in od takrat je bil slovenščini zagotovljen prostor v glavnih šolah. Na njegovo pobudo je Andrej Praprotnik sestavil Slovenski Abecednik in slovenski del za Slovensko – Nemški abecednik (1856). Močnik je za vodenje ljubljanske realke predlagal svojega rojaka duhovnika Mihaela Peternela, naravoslovca in polihistorja. Ta je leta 1855 na pobudo z Dunaja poenotil slovensko geometrijsko terminologijo,  v sodelovanju z recenzentom  Močnikom.   

Po približno desetih letih dela v Ljubljani je bil  Močnik premeščen  v Gradec (Graz), kjer je opravljal enako službo kot v Ljubljani. Ob upokojitvi leta 1871 je za svoje zasluge dobil viteški naslov. Umrl je leta 1892 v Gradcu.

Moderna država je potrebovala standardizacijo. Močnik se je zavzemal za uvedbo metričnega sistema. V svojih knjigah se zato ni kaj dosti ukvarjal s pretvorbami zastarelih mer. Potem ko je bil leta 1871 končno sprejet zakon o uvedbi metričnega sistema (veljati je začel leta 1876), je Močnik napisal zelo dober priročnik o tematiki, ki je bil preveden v slovenščino: Nova avstrijska mera in vaga (Na Dunaji 1874).

Navedimo odlomek:
»Dalje je tudi to posebno važno, da so nova imena vzeta iz tako imenovanih mrtvih jezikov (latinskega in grškega jezika). To bo gotovo pripomoglo, da se nova mera in vaga v kratkem vpelje med vse izobražene narode. Posebno važno je pa še to za naše cesarstvo, v katerem se po posameznih kronovinah in deželah toliko različnih jezikov govori, da ne bo treba novih imen v vsak jezik posebej prestavljati, pa tudi ne posameznih narodov žaliti s tem, da bi se jim kak drugi živeči jezik vsiljeval

Skoraj neverjetno je, kako hitro so bili Močnikovi učbeniki prevedeni v mnoge jezike monarhije, pa tudi sosednjih držav. Njegove knjige, so bile prevajane in izdajane od Prage, Lviva do Beograda in Plovdiva, od Milana do Tirane. Že leta 1847 sta  v Trstu izšli Naputjenje za računanje iz glave za I. razred pučkih učionicah in Naputjenje za računanje za drugi i tretji razred župnih i glavnih učionicah,  avtor Franjo Močnik.  Leta 1848 pa je v Beogradu izšlo Rukovodstvo računa iz glave. Na naš maternyj dialekt preveo, dodao o obradio Dimitrij Čobić. Leta 1856 je izšla Algebra za gimnazie Knjažestva Srbie. Prevedeno po preporuci Školske Komisie.

Močnikov rojak Milan Hladnik navaja: 29 prevodov v hrvaščino, 32 v srbščino, štirje prevodi za Bosno, 9 bolgarskih, 39 čeških, 46 italijanskih, 38 madžarskih, štirje grški, 39 poljskih, 21 romunskih, dva slovaška, 40 ukrajinskih prevodov. Manjši del tega so prevodi predelav Močnikovih učbenikov (po njegovi smrti). Albanci so prevedli 9 teh predelav, zadnji prevod je izšel leta 1939. Na Češkem je bil avtor František, v italijanskih prevodih Cavaliere Dr. Francesco de Močnik. Priimek je bil po uvedbi gajice na naslovnicah dosledno,  tudi v originalnih nemških izdajah pisan kot Močnik s č. 

Močnikov uspeh temelji na tem, da je imel izreden dar za razlago, obenem pa je bil boljši matematik od konkurentov. Presenetljivo dobro je znal ločiti med važnim in nevažnim, med tistim, kar je potrebno podrobno razložiti in med nepotrebno strogostjo, ki učencu na nižji stopnji ne da ničesar in mu lahko celo zamegli razumevanje. Predvsem pa je poznavalcu jasno, da so te knjige napisane z ljubeznijo in z izredno željo, posredovati trdne in praktično uporabne osnove matematike. Priredbe, nastale po Močnikovi smrti, so del tega notranjega žara izgubile. 

Močnik je bil iniciator za Društvo v podporo vdov in sirot kranjskih učiteljev. Sestavil je društvena pravila in dosegel, da je Kranjska hranilnica kot začetni kapital darovala 6000 goldinarjev (1860).  Močnikova hčerka Marija se je zelo mlada poročila z Gustavom von Zeynekom. Imela sta  dva sinova in hčerko;  vsi  so v nemško govorečem svetu naredili upoštevanja vredne  kariere.

Oglejmo si še nekaj nalog iz Močnikove Računice za slovenske šole na deželi v avstrijanskem cesarstvu (1859):

 *  Zidar zasluži v 6 dneh 10 1/2 goldinarja; koliko pa na dan?

 *  Mati najamejo 6 teric. Če vsaki po 16 krajcarjev od dneva plačajo, koliko znese plačilo (na dan) vsem?

*   Neki pisar potegne na leto 865 goldinarjev plačila;  koliko mu ostane, če je 693 goldinarjev 5 krajcarjev izdal?

*  Dekla ima 24 goldinarjev letnega plačila.  Gospodinja opazi, da ni zvesta, in ji v slovo da; pet tednov je služila; koliko je v denarjih prejela?

*  Ako tobakar vsak dan po 3 smotke (cigare) pokadi, kakor je zdaj pri moških slaba navada, vsaka smotka pa 3 krajcarje velja, koliko tobakar v enem letu za prazen dim izmeče?

*  Pri zdravem človeku srce v 1 minuti po 70-krat udari; kolikokrat v 1 uri - v enem dnevu - v 1  letu? Oh čudo, da se ne razbije!«

Opomba: V našem zborniku LJUBLJANSKI KLASIKI 1563-1965 (Ljubljana, 1999) je Framc Močnik vpisan v Liceju leta 1824 kot Motschnik Franciscus  (stran 374). V  kazalu (stran 447) pa je še več dijakov s tem priimkom, vendar različno zapisanih. Zbornik, ki je v celoti (725 strani) digitaliziran na naši spletni stran, najdete na Googlu, na drustvoklasikov.com in nato s klikom na ZBORNIKki je spodaj, desno v  modri »nogi«.

Prof. dr. PETER LEGIŠA, mag., univ. dipl. inž. tehnične matematike

Rojen sem bil maja 1950 v Ljubljani. Moj oče je bil dr. Lino Legiša, slavist in literarni zgodovinar. Mama Cirila r. Korenčan je bila učiteljica, ki je po mojem rojstvu ostala doma. Ko sva z mlajšo  sestro Heleno nekoliko odrasla, se je mati  vpisala na Filozofsko fakulteto in končala slavistiko.

V peti razred sem odšel na OŠ Prežihovega Voranca, v eno od dveh latinskih paralelk. Latinščino sta me učili odlični Olga Gnjezda in Anica Šašel. Razredničarka Katarina Černivec je na republiško tekmovanje iz matematike poslala Janeza Rakovca.  On  pa mi je predlagal, da grem tudi jaz. Dobil sem  prvo nagrado. Na Šubičevi gimnaziji sem bil prav tako v enem od dveh latinskih oddelkov. Silvu Koprivi sem hvaležen za uvodni tečaj grščine. Žal je bil to neobvezen predmet, brez preverjanja znanja. Večina udeležencev se zato ni trudila  in je bil za vse učinek tako precej manjši, kot bi lahko bil. Vseh  osem let z latinščino se rad spominjam: sošolci smo  bili zelo povezani. Mnogi naši učitelji in profesorji so bili zelo dobri. Neko pomladansko soboto sem presenečen  po radiu slišal, da bo tisti dan republiško tekmovanje iz fizike. Naš gimnazijski profesor nas ni obvestil. Takoj sem šel iskat sošolca Andreja Detelo. Še pravočasno sva prišla na tekmovanje in oba dobila nagradi. Društvo matematikov, fizikov in astronomov (DMFA) je vsa leta organiziralo ta tekmovanja. Z eno prvih nagrad sem si kupil fotoaparat (Werra 3). Veselje do fotografiranja me je od takrat spremljalo celo življenje. Včasih  na fizikalnih tekmovanjih ni bilo denarja za priznanja, pa so nam delili odpisane knjige iz fakultetne knjižnice. Več nagrad iz matematike in fizike sem dobil tudi na tekmovanjih v Beogradu, kjer smo izkusili vse mogoče nastanitve: od dobrega hotela do obupnega internata.

Jeseni 1968 sem se vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo (FNT), na Oddelek za matematiko, smer Tehnična matematika. Študij je bil resen; imeli smo tudi precej mehanike in dva zahtevna fizikalna predmeta. Mesec dni trdega dela za en izpit ni bilo nič nenavadnega, kljub kolokvijem med letom. Diplomiral sem septembra 1972. Kmalu  sem dobil zaposlitev kot asistent na Oddelku za matematiko. Po dveh letih sem napravil magisterij iz matematike, leta 1977 pa doktoriral (mentor Ivan Vidav). Leta 1978 sem postal docent, deset let kasneje izredni profesor.

Predaval sem matematične predmete vsem mogočim smerem na ogromni fakulteti FNT (in kasneje na manjši FMF), pa tudi izven nje. Najraje sem imel študente  matematike (ki sem jim predaval tudi na podiplomski šoli) in fizike. Pa  tudi mnogim  kemikom  je bila matematika blizu.  Bil sem mentor pri več kot štirideset diplomah, treh magisterijih ter eden od mentorjev  pri dveh doktoratih .Imam 11 znanstvenih člankov; dva v sodelovanju z drugimi. Imam dolg članek iz Linearne algebre, ki je zahteval veliko truda in časa. Problem pri matematičnih raziskavah je, da  pogosto do konca dela ne veš, ali bo rezultat ali ne.  Težko ali nemogoče je  prodati delne uspehe.

Največ veselja pa sem imel s pisanjem srednješolskih učbenikov matematike. K temu delu so me povabili ob eni od nesrečnih reform.  Z Ivanom Štalcem in Egonom Zakrajškom je nastalo šest knjig. Kasneje pa sem sam napisal sedem gimnazijskih učbenikov in jih tudi predeloval. Veliko sem pisal tudi v strokovno revijo Obzornik za matematiko in fiziko, pa v namen popularizacije matematike v revijo Presek in včasih tudi v druge medije. Več let sem pripravljal prispevke za oddaje o znanosti na Radiu Slovenija (ki jih je vodila Ina Petric).

V letih 1991/93 sem bil predstojnik Oddelka za matematiko FNT. Od leta 1993 do leta 2004 sem bil  predsednik Nacionalnega komiteja za matematiko pri DMFA Slovenije. V tej funkciji sem potoval v Švico, Nemčijo, Španijo in na Norveško. V  letih 92-96 sem bil predsednik Republiške predmetne maturitetne komisije za matematiko, ki je pripravila  prvi dve izvedbi mature na našem področju.

Leta  2000 sem dobil nagrado Republike Slovenije na področju šolstva.

Leta 2013 so me upokojili, a sem bil še par let tretjinsko zaposlen in predaval. Več let  vodim malo društveno založbo  z mojega področja , ki pa zdaj dejavnost počasi prenaša na fakulteto FMF  in na DMFA. Malce aktiven sem tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS), čeprav  se  nimam za poznavalca ptic.

Zadnja predavanja (2024)

18
Apr

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani (1233 - obnovljena 2023)

Obisk Frančiškanske knjižnice
Ob 440. obletnici izida DALMATINOVE BIBLIJE in BOHORIČEVE SLOVNICE (1584) smo si v tej najstarejši delujoči knjižnici na Slovenskem ogledali originalne izdaje dragocenih dokumentov iz naše kulturne preteklosti.
14
Mar

Človečnjaki

DR. BARBARA BAJD
KDO SMO, OD KOD PRIHAJAMO? Predavateljica nam je predstavila svojo knjigo (2021), v kateri seznani bralca z glavnimi predstavniki naših prednikov, kakšni so bili, kje so živeli in kako so se spreminjali. Pisana je kot pogovor med mamo in sinom, ki ima nekatere napačne predstave o naših prednikih, tako kot tudi marsikdo od nas. Ali smo se razvili iz opice, kdo so bili neandertalci? Knjiga je bila nagrajena z Zlato hruško za leto 2022, priznanje za izbrane odlične mladinske knjige.
26
Nov

Ukrajina

PROF. DR. ALEŠ MAVER
Predavanje je bilo osredotočeno na vsebino te knjige, ki je leta 2023 izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Jedro predavanja je bilo enako kot v knjigi: prikaz najpomembnejših mejnikov zgodovine Ukrajine od začetkov do ruske agresije na celotno ozemlje te velike države.