Nekaj o ustanovitvi Društva klasikov

V Ljubljani, na Prežihovi ulici 8, poleg Narodne Galerije, je šola, ki je bila zgrajena leta 1899, po velikem ljubljanskem potresu. Od tega leta dalje so bile v njej - brez prekinitve -  cesarsko-kraljeva, kraljeva in nato državna klasična gimnazija s popolnim, strnjenim osemletnim poukom latinščine in poukom stare grščine. Od šolskega leta 1958/59 dalje, od uvedbe osemletnih osnovnih šol in štiriletnih gimnazij, je v njej Osnovna šola Prežihovega Voranca, ki v zadnjih štirih letih pouka ohranja pouk latinščine do danes, vendar v vedno bolj okrnjeni obliki.

Ob stoletnici te zgradbe, v letu 1999, je šola pripravila predstavo v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki smo se je udeležili številni maturanti nekdanje popolne, osemletne klasične gimnazije. Šola je izdala tudi svoj Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca, Ljubljana, s prikazom dela te šole (tudi s slikovnim gradivom) ter seznami imen njenih profesorjev in dijakov v tem stoletju.

Nekdanji maturanti te gimnazije, ki smo se po desetletjih razveselili ponovnega srečanja, smo se odločili, da prispevamo k njenemu jubileju raziskavo o preteklosti pouka latinščine na naših tleh. S pomočjo predstavnikov iz 48 razredov smo dobili podatke o skoraj 900 nekdanjih maturantih (1928-1965), ki so nato zbrali sredstva za izdajo našega zbornika LJUBLJANSKI KLASIKI 1563-1965. Izšel v samozaložbi, z nekaj donatorji, v 1200 izvodih.

Z intenzivnim, prostovoljnim delom in z možnostjo  dostopa do vseh ustreznih arhivov smo v pičlega pol leta lahko pripravili zbornik preteklosti pouka latinščine pri nas. Z velikim presenečenjem, veseljem in tudi narodnim ponosom smo ugotovili, da sega naše šolstvo že skoraj pol tisočletja v preteklost  Da se naše prve redne (in latinske)  šole pojavijo že 13 let po prvi slovenski knjigi in si nato sledijo šole: protestantska stanovska šola in gimnazija (1563-1598), jezuitska gimnazija (1597-1773), terezijanska gimnazija (1773-1849), državna klasična gimnazija (1849-1958). Zbornik (726 strani) je v celoti objavljen na naši spletni strani www.drustvoklasikov.com. .

Po proslavi se nismo razšli, temveč smo naslednje leto, v marcu 2000 ustanovili Društvo klasikov. V njem se še naprej družimo, srečujemo in izobražujemo na aktualnih predavanjih, strokovnih izletih in na pohodih, kjer se rekreiramo. Veselimo se naših druženj in spominov, pa tudi pogledov naprej, ne glede na naše tretje, četrto ali celo peto obdobje svojega življenja.

V času epidemije korone smo prekinili predavanja v živo in jih spremenili v pisna Vse svoje dejavnosti  od začetkov društva in vse pomembne podatke objavljamo na naši spletni strani

Stare generacije se počasi poslavljamo. Po 23 letih obstoja društva nas je od nekdanjih 282 še vedno 142 članov. »Najmlajši« so maturirali leta 1965. Želimo, da bi se nam pridružili tudi klasiki-maturanti od leta 1966 do leta 1999 – do konca stoletnice zgradbe naše skupne latinske šole. Da skupaj podpremo svoja prizadevanja za ohranitev in možnost rednega pouka latinščine v našem javnem šolstvu. Da tudi v novi, lastni državi, obdržimo to dragoceno izobrazbo, ki je tako pomembno zaznamovala našo strokovno pot v življenju in nam odprla vrata v vse smeri kasnejše izobrazbe in poklicev.

_{Predstavitev Zbornika in Društva klasikov na novinarski konferenci v Mestni hiši v Ljubljani (19. 5. 2000).}

_{Na zgornji fotografiji od leve proti desni: Bogdanka Pirc Marjanovič in mag. Živka Črnivec (soavtorici Zbornika), prof. dr. Boris Klun, prvi predsednik Društva klasikov in prof. dr. Branko Stanovnik, predsednik pripravljalnega odbora za izdajo zbornika LJUBLJANSKI KLASIKI 1563 – 1965 (1999). Zbornik je v digitalizirani obliki  (726 srani) v celoti objavljen  na naši spletni strani www.drustvoklasikov.com.}