Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem NATU

Poljski premier Mateusz Morawiecki je nedavno zapisal, da je vojna v Ukrajini razkrila resnico o Rusiji.  Lahko dodamo, da je vojna v Ukrajini pri nas in drugod po Evropi razkrila, kako malo se je pravzaprav vedelo o Rusiji, kako prizanesljiv pa tudi ignorantski je bil Zahod v svojih ocenah  Ruske federacije (RF), razkrila je tudi, kako uspešna je bila na Zahodu ruska propaganda.  

Tudi pri nas so takšni, ki na hitro, momljaje in poltiho sicer obsodijo agresijo Rusije na Ukrajino, nato pa v isti sapi glasno in licemersko povzamejo kremeljsko propagando o grdi zvezi Nato oziroma o grdem Zahodu, saj da je bilo ob padcu berlinskega zidu Moskvi obljubljeno, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, da je Nato prekršil to obljubo, in da je zaradi tega v končni fazi prisilil ubogo naplahtano Rusijo, da poseže po takoimenovani posebni  vojaški operaciji v Ukrajini. V arzenal zagovornikov Putinove Rusije oziroma tistih, ki zanikajo zločinsko početje ruske vojske v Ukrajini, sodi tudi argument, da je Rusija vendarle kulturna nacija, ki je ogromno prispevala evropski kulturi in da je nemogoče, da bi se njena vojska obnašala  nekulturno in celo bestialno.  Slišati je tudi papagajsko ponavljanje putinovsko-kremeljske propagande, češ kako da je bila Rusija skoraj vedno najbolj ogrožena in napadena z zahoda. Za nameček so tudi takšni, ki širijo trditve o zločinskosti zveze Nato.  

Protinatovski sentiment z obtožbami o zločinskosti zveze Nato prihaja še posebej iz Srbije, že dolga leta ga enostransko in seveda brez prikazovanj ozadij razširja in ponavlja ruska propaganda. Zračne sile Nato so namreč v poletnih mesecih 1995 bombardirale vojaške položaje bosanskih Srbov, kar je odločilno pomagalo pri zaustavitvi proti bosanskim muslimanom uperjene srbske genocidne politike (op. pokol v Srebrenici je bil julija 1995), ki so jo bosanski Srbi izvajali s pomočjo Beograda. Med marcem in junijem 1999 pa so zračne sile Nato bombardirale srbske vojaške položaje na Kosovu in srbsko prestolnico ter s tem končno prisilile Miloševičev režim v Srbiji,  da ustavi množični izgon  kosovskih Albancev s Kosova in krvave represalije nad albanskim prebivalstvom.

Argument o velikem prispevku Rusije evropski kulturi, ki ga nekateri uporabljajo pri zanikanju ruske agresivne in zločinske politike v Ukrajini,  je po svoje infantilen, meša jabolka in hruške, ga je pa presenetljivo velikokrat slišati; je namreč močno čustveno obarvan, sloni na nekritičnem občudovanju vse ruske  kulture, čustva pa zameglujejo razum in logično razmišljanje.  Dejstvo pa  je, da so si po vzponu Hitlerjevega režima in še potem, ko se je že zvedelo za številne  nacistične zločine,  mnogi občudovalci nemške kulture, še vedno nejeverno zatiskali oči, češ da so Nemci narod pesnikov in filozofov, ki je Evropi dal Goetheja in Schillerja, in da zaradi tega naj ne bi bili vendar  sposobni  zločinov, kakršne so počeli nemški nacisti.

POZABLJENA ZGODOVINA IN KRATEK SPOMIN

Tudi takšne z zvenečimi akademskimi naslovi, ki širijo vero o Rusiji, ki naj bi bila v njeni zgodovini, še posebej pa v novejši zgodovini, ogrožena predvsem z zahoda, in da zahodno od njenih meja naj ne bi ogrožala nikogar, je mogoče označiti kot apostole putinovske propagande, in/ali kot šarlatanske nevedneže, ki so v srednješolskih klopeh prešpricali pomembna poglavja novejše zgodovine. Vzemimo Poljsko. Napad Hitlerjeve Nemčije na Poljsko septembra 1939 velja za začetek druge svetovne vojne. Toda istega meseca je Poljsko napadla tudi Stalinova Sovjetska zveza (SZ), ki je zasedla njen vzhodni del. O razdelitvi Poljske sta se Hitlerjeva Nemčija in Stalinova SZ domenili  s podpisom znamenitega pakta Molotov-Ribbentrop o delitvi vplivnih sfer med SZ in Nemčijo. Druga svetovna vojna se je dejansko začela z napadom Nemčije in SZ na Poljsko, v zgodovinskih učbenikih skoraj po vsem svetu pa praviloma velja, da se je druga svetovna vojna začela z napadom nacistične Nemčije na Poljsko.  SZ je na temelju tajnih klavzul v paktu Ribbentrop-Molotov okupirala še Litvo, Latvijo in Estonijo in tam instalirala komunistično oblast. Novembra 1939 pa se je dvesto milijonska SZ nenapovedano spravila še na nekaj milijonsko zahodno sosedo Finsko, ki se je nekaj mesecev uspešno branila, nato končno priznala poraz, SZ pa je odvzela del finskega etničnega teritorija, ki je danes del ozemlja RF.

Po  razpadu SZ se Rusija kot njena naslednica ni opravičila Poljski, Litvi, Latviji, Estoniji in Finski za agresijo, ki so jo bile doživele z njene strani.  Rusija se Poljakom ni opravičila za sovjetski poboj približno dvajsettisoč poljskih oficirjev in intelektualcev v prvih tednih sovjetske okupacije v letu 1939. Rusija se Poljakom ni opravičila zato, ker po izbruhu varšavske vstaje  poleti 1944 ruske čete, oddaljene le nekaj kilometrov od poljske prestolnice, zavestno niso hotele pomagati Poljakom pri uporu proti nacističnim okupatorjem in so počakale, da so nacisti Varšavo zravnali z zemljo. Rusija se Litvi, Latviji in Estoniji ni nikoli opravičila za stotisoče žrtev sovjetske okupacije v teh državah in za politiko rusifikacije, ki je potekala tudi v tem delu Evrope. Kot naslednica SZ se Rusija ni nikoli opravičila Ukrajincem za smrt 3-4 milijonov Ukrajincev zaradi lakote, ki jo je povzročila povelja iz Moskve in zavestna politika kolektivizacije kmetijstva. Sovjetska politika kolektivizacije kmetijstva je bila še posebej brutalna v z žitom bogati Ukrajini, je pa potekala tudi drugod po SZ, tudi drugod je bilo ogromno žrtev. Politično vodstvo Rusije, ki je naslednica SZ, se svojim državljanom ni nikoli opravičilo za vse zločine in za vse hudo, ki so ga pretrpeli v času komunizma in še posebej v času stalinizma. Ruskemu političnemu vodstvu se očitno zdi, da za kaj takega ni potrebe.  Rusija še ni doživela obdobja poglobljene samorefleksije o lastni zgodovini. Zločine stalinizma, vključno z milijoni mrtvih zaradi političnih čistk in pregnanstva v Sibirijo uradno rusko zgodovinopisje bolj bežno obravnava kot nekakšno  obratno nezgodo na veličastni poti ruske zgodovine. Stalnici v ruski politiki pa sta velikoruski imperializem in poudarjanje zgodovinske vloge  Rusije kot rešiteljice Evrope z  zmago nad nacifašizmom.
 

POTVORBE OKOLI ZMAGE NAD NACIZMOM

SZ je imela od vseh v drugo svetovno vojno vpletenih držav največje število mrtvih, sovjetsko zmago nad nacizmom pa si danes izključno lasti Rusija. Putinova Rusija si lasti tudi milijone Ukrajincev, ki so med drugo svetovno vojno padli v sovjetski uniformi. Sovjetska oziroma ruska zmaga  nad svetovnim zlim, se pravi nad nacionalsocializmom, je eden osrednjih elementov in leitmotivov ideologije Putinovega režima. Vojno proti Ukrajini, prikazuje kot vojno  proti neonacistom in kot nekakšno nadaljevanje vojne, ki se je končala pred osemdesetimi leti. Putinov režim doma širi pripoved o SZ/Rusiji, ki naj bi bila skoraj sama in skoraj brez vsake pomoči premagala nacifašizem in se žrtvovala za ostalo Evropo, ki pa za to naj ne bi pokazala nobene hvaležnosti. Za uspešnost ruske propagande v tujini in o nevednosti številnih na Zahodu govori dejstvo, da so takšni miti in skrajno poenostavljene resnice dobili domovinsko pravico v številnih glavah izven ruskih meja. Sovjetom v drugi svetovni vojni ne bi uspelo pregnati Nemcev, ki so v nekaj mesecih globoko prodrli v SZ, če bi prej ne bi bili  prejeli  nepopisno velike količine vojaške in druge pomoči od anglosaških zaveznic ZDA in V. Britanije. Slednja je poldrugo leto sama nosila breme boja proti nacifašistom, ko sta bili nacistična Nemčija in komunistična SZ še zaveznici. SZ ne bi bila uspešna v boju proti nacifašistom, če anglosaški zaveznici ne bi sistematično in množično bombardirali tovarne orožja in infrastrukturo v Nemčiji ter drugod v zasedeni Evropi, kar je bistveno upočasnilo proizvodnjo in transport nemškega orožja in municije, ki ga je nemški vojski na ruski fronti vse bolj primanjkovalo. Usodo tretjega rajha je na koncu zapečatilo izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji. Sta pa anglosaški zaveznici po drugi svetovni vojni SZ velikodušno dopustili razširitev njene sfere vpliva globoko v srednjevzhodno Evropo, tako da je njena sfera vpliva presegla nekdanjo sfero vpliva carske Rusije.

Po drugi svetovni vojni je bila Evropa razdeljena na dva vojaško-ideološka bloka, v srednji in vzhodni Evropi so bile stacionirane sovjetske vojaške sile, ki so zatrle vstaje v vzhodnem Berlinu, na Madžarskem in na Češkoslovaškem. V baltskih državah, ki so po drugi svetovni vojni postale del SZ, in kjer so s pomočjo sovjetskih tankov prišli na oblast komunistični režimi, sta potekali represija drugače mislečih in rusifikacija. Ob padcu berlinskega zidu predstavniki Zahoda oblastnikom v Moskvi niso zajamčili, da se Nato ne bo širil proti Vzhodu, se pravi proti mejam Rusije. Zgodba o tovrstnih garancijah novemu vodstvu v Kremlju je mit. Res je celo, da so po padcu berlinskega zidu ZDA kot vodilna sila znotraj Nato želele preusmeriti svojo glavno pozornost stran od Evrope, konkretno v Aziji. Vendar  zahodna Evropa ni znala rešiti eksplozivne situacije, ki je po padcu berlinskega zidu nastala na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Reševanje tamkajšnje krize oziroma reševanje krvave vojne najprej v Bosni in kasneje na Kosovu so ne ravno z navdušenjem vendarle uspešno prevzele  ZDA ob uporabi zveze Nato.  

Po padcu berlinskega zidu v Washingtonu ni bilo navdušenja nad širitvijo Nato proti Vzhodu. Takšno širitev so si zaradi svojih slabih   zgodovinskih izkušenj z ruskim imperializmom, ki segajo daleč nazaj,   želele predvsem nekatere nekdanje članice Varšavskega pakta in ponovno nastale baltske države. Za to so v Washingtonu za članstvo v Nato intenzivno lobirale  tudi s pomočjo svojih diaspor v ZDA. Morda sta se tudi pri nas, ki nismo imeli tako zelo slabih izkušenj z Rusijo kot oni, vnema teh držav za članstvo v Nato in strah pred Rusijo nekaterim zdela malce histerična in paranoična. Histerična in paranoična se je morda zdela tudi vnema za včlanitev v Nato tudi Ukrajine in Gruzije.  Pa je agresivni pohod ruske vojske v Ukrajino februarja 2022  dokončno pokazal in dokazal, da je bil strah pred ruskim imperializmom ves čas upravičen. Če Poljska in baltske države ne bi postale članice Nato, je povsem mogoče, da bi vojska Putinove Rusije izvajala takoimenovano  posebno vojaško operacijo tudi v teh državah. Putin ne skriva želje po restavraciji nekdanjih meja ruskega imperija, saj je povedal, da je bil razpad SZ zanj največja katastrofa dvajsetega stoletja. Imperialne ambicije Putinove Rusije pa segajo tudi zahodno od meja nekdanjih sovjetskih evropskih satelitov.
 

BO RUSIJA ZA NAZAJ ZAHTEVALA ALJASKO?

Putinova vojna v Ukrajini in proti Ukrajini se skratka ni začela februarja 2022 z vdorom ruske vojske v Ukrajino, temveč se je začela 2014 z oboroženo vojaško vstajo proruskih, iz Moskve vodenih  secesionistov v vzhodni Ukrajini,  in istočasno z rusko zasedbo Krima. To je RF izvedla še posebej potuhnjeno, saj so ruski vojaki na Krimu nosili uniforme brez vsakršnih oznak.  Človeku se lahko malodane obrača ob poslušanju kremeljskih argumentov za zasedbo Krima, ki jih zvesto ponavljajo kremeljski levo kaviarski sikofanti tudi pri nas, in sicer, da je bil včasih Krim ruski ne pa ukrajinski.  Ne zanima jih, da je RF Ukrajini decembra 1994 skupaj z ZDA in V.Britanijo Ukrajini eksplicitno garantirala njeno ozemeljsko celovitost s Krimom vred. Kakšen argument pa je sploh to, da je bilo neko ozemlje nekoč od nekoga drugega, ki naj bi zaradi tega avtomatično imel pravico, da si ga ponovno prisvoji ? V Mariboru je večina prebivalstva pred in med drugo svetovno vojno govorila nemško. V Kopru, Izoli in v Piranu je pred in med drugo svetovno vojno večina prebivalstva govorila italijansko, ta mesta so bila del Italije.  Naj Maribor zasede Avstrija, Koper, Izolo in Piran pa Italija ? Se bodo ruski vojaki brez oznak na uniformah pojavili tudi na Aljaski, ki jo je carska Rusija 1867 za drobiž prodala ZDA, in vrnili Aljasko  v nedrje matere Rusije?

S pogledom nazaj je danes jasneje videti vse razloge za vojno Putinove Rusije proti Ukrajini. Jeseni 2013 je v Kijevu prišlo do množičnih   protivladnih in proevropskih demonstracij, saj je vlada v Kijevu zaradi pritiska iz Moskve v zadnjem trenutku odpovedala podpis asociacijskega sporazuma med EU in Ukrajino. Na horizontu se je pokazala možnost nastanka drugačne,  proevropske Ukrajine, ki se je hotela odvrniti  od vzhodnega političnega in gospodarskega  tranzicijskega modela razvoja ruskega tipa ter se je začela vse bolj obračati proti Zahodu. Po nekaterih podatkih naj bi kar enajst milijonov družin v Rusiji imelo sorodstvene in siceršnje vezi z Ukrajino. Putin in njegovi so se zbali, da bosta iskra upora proti vzhodnemu tranzicijskemu modelu ter odločenost za izbiro zahodnega  političnega in socialnogospodarskega obrazca razvoja preskočila v Rusijo. Odločili so se, da je potrebno storiti vse, da se v Ukrajini zatrejo prozahodne ambicije.  Zadnji korak v tej smeri je Putinova Rusija  storila februarja letos, pri čemer je verjela lastni propagandi,  da bodo v Ukrajini rusko vojsko sprejeli s cvetjem.

Danes se morda čudimo, da je Zahod 2014 po ruski agresiji na Ukrajino in na okupacijo Krima reagiral le z  medlimi in brezzobimi gospodarskimi  sankcijami. Opozorila tistih, ki so trdili, da je to šele začetek ruske ekspanzionistične politike, so  v takoimenovanih jedrnih članicah EU neredko  označevali kot pretirana. Le leto dni po ruskem napadu na Ukrajino je nemška vlada 2015 privolila v gradnjo  tudi druge cevi plinovoda Severni  tok in preslišala  vsa opozorila, da bo Putin energetsko odvisnost Zahoda, predvsem pa Nemčije od Rusije nekega dne brutalno uporabil za izsiljevanje in kot politično in gospodarsko orožje v boju z EU. Nekatere zahodnoevropske članice EU so na rusko agresijo na Ukrajino po 2014 reagirale medlo iz gospodarskih interesov, nekatere so bagatelizirale nevarnost agresivne politike Putinove politike in iluzorno menile, da bo vse tesnejša gospodarska povezanost Rusije z Zahodom postopoma v Rusiji olajšala proces demokratizacije in normalizirala rusko zunanjo politiko do zahodnih sosed in  do Zahoda nasploh. Je pa medle reakcije nekaterih zahodnih držav na Putinovo politiko do Ukrajine po možnosti lahko pripisati tudi posredni ali neposredni, zavestni ali nezavestni vlogi in vplivu številnih nekdanjih vrhunskih zahodnoevropskih politikov, ki jih je Putinova Rusija z zelo visokimi honorarji zvabila v nadzorne in v druge organe ruskih državnih energetskih podjetij. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, ki še danes zaseda izredno dobro honorirano mesto v upravi ruskega plinskega velikana Gazprom in se temu ne želi odpovedati. Nemška socialdemokracija, ki danes ponovno zaseda kanclersko mesto, zaradi tega močno zardeva. Toda ostale zahodnoevropske strankarske skupine tozadevno ne morejo biti pretirano škodoželjne in pravičniške, saj so visoko honorirana visoka mesta v upravah ruskih državnih podjetij doslej zasedali tudi nekdanji visoki politiki drugih strankarskih afiliacij. Še nedavno je  zelo  visoko honorirano mesto v nadzornem odboru ruskega naftnega giganta Lukoil zasedal na primer nekdanji avstrijski krščanskodemokratski kancler Wolfgang Schüssel.

Medle reakcije najpomembnejših od tako imenovanih jedrnih članic EU na rusko agresijo na Ukrajino so Putina samo opogumile, da je nadaljeval na začrtani revanšistični poti ponovne vzpostavitve nekdanjega ruskega imperija. Drugo desetletje tekočega stoletja bo v analih  ostalo zapisano, kot politično nadvse  dinamično in sprememb polno obdobje.  Brexit,  prihod na oblast v ZDA prostaka, populista in nasprotnika EU, dvomljivca v   vlogo Nato Donalda Trumpa, ki je bil v predsedniškem boju z demokratsko kandidatko Hillary Clinton deležen podpore ruskih hekerjev,  ter nadvse samozavesten nastop Kitajske na svetovnem odru,  so zasenčili dogodke v Rusiji in v Ukrajini ter odvrnili  pozornost od njih. V istem obdobju smo lahko beležili tudi vzpon populističnih, skrajno desnih in evroskeptičnih politikov in strank v Evropi, za katere se ve, de so prejemale in prejemajo iz Rusije tudi finančno podporo. Iz Rusije so istočasno  kapljale  informacije o vse večji avtokratičnosti Putinovega režima, o vse večji rehabilitaciji Stalina, o odpravljanju zadnjih oblik pravne države in svobode govore, o pospešeni  in sistematični  kršitvi  človekovih pravic in o nerazjasnjenih umorih posameznih kritikov režima. Nekatere ruske nasprotnike režima, ki so se zatekli na Zahod,  je v tujini doletela smrt z zastrupitvijo s strupom novičok, na teh umorih je bilo mogoče razpoznati sledove prstnih odtisov ruskih tajnih služ

Putinova Rusija v razvoj takšnih in drugačnih, sofisticiranih in manj sofisticiranih morilskih orodij, kot sicer za celotni aparat tajnih služb Rusija vlaga ogromno sredstev , tako kot je svojčas podobno počela  SZ. Ruska država vlaga ogromno v prestižne objekte in v prestižne dogodke,   v Evropi obsežno finančno podpira populistične, evroskeptične in desno radikalne stranke  ter politike, zato da bi čim bolj destabilizirala EU in Zahod nasploh.  Ogromno  vlaga v režimsko propagando doma in v tujini.   Pa je 145-milijonska Rusija le država v razvoju, njen BDP je manjši od BDP 60-milijonske Italije. Kdor je tam potoval v sovjetskih časih in je Rusijo obiskal tudi nedavno, lahko ugotovi, da se je v Rusiji v zadnjih treh desetletjih razen v nekaj velikih in večjih mestih bolj malo spremenilo, prav veliko spominja na sive komunistične čase. Notranji trg se je sorazmerno zelo malo razvil, gospodarstvo sloni predvsem na ogromnih zalogah energentov.
 

O TEM JE PISAL ŽE MILOVAN DJILAS

So pa stare cerkve dobile novo polituro, nastalo je tudi veliko novih, v gradnjo cerkva so veliko vložili tudi ruski oligarhi, ki sodijo v sprego oblasti med Putinom, njimi in šovinistično rusko pravoslavno cerkvijo. So zagovorniki Putinove Rusije in takšni, ki relativirajo zločinskost njene vojne z Ukrajino, Rusijo sploh kdaj obiskali ? Večina njih prav gotovo ne, rajše imajo zahodno okolje in udobje. Njihove trditve ter razmišljanja temeljijo na nevednosti, na poenostavljenih (kvazi)marksističnih miselnih algoritmih, ter na mržnji do ZDA in do kapitalizma. Sovražnik njihovega sovražnika, naj bi skratka bil njihov prijatelj. Takšne ne zanima, da je Rusija v primerjavi z Zahodom dokaj primitivna državnokapitalistična tvorba, ki je gotovo manj socialna od članic EU in številnih drugih zahodnih držav. Zapirajo si oči pred poročili in posnetki o zločinih ruske vojske v Ukrajini, od koder so prišli tudi posnetki ruskih tankov, obloženih s pokradenimi televizorji in pralnimi stroji, skratka s plenom namenjenim domov v Rusijo. S plenom so bila  ruska vojaška vozila obložena tudi v zadnjem obdobju druge svetovne vojne, ko je Rdeča armada potiskala nemško vojsko proti zahodu. Poročila o posilstvih ruskih vojakov, ki so jih ruski vojaki storili v Ukrajini, prav tako spominjajo na posilstva  ruskih vojakov v drugi svetovni vojni. Ker so sovjetski vojaki med drugo svetovno vojno storili številna posilstva in rope tudi na jugoslovanskem ozemlju, je Milovan Djilas (1911-1995), ki je takrat sodil v najožje komunistično vodstvo jugoslovanskega partizanskega gibanja, zelo obzirno prosil sovjetskega poveljnika, naj ukrepa, sovjetski poveljnik pa je reagiral srdito in  Djilasa obtožil antisovjetstva. Djilas, ki je kasneje postal disident in je v socialistični Jugoslaviji v zaporu odsedel vrsto let, je v svoji knjigi »Razgovori s Stalinom« med drugim opisal, kako ga je kasneje zaradi prošnje, naj se sovjetske vojake  disciplinira, ob njunem srečanju teatralično oštel tudi sam Stalin,  ki je posilstva zbagateliziral na raven nekakšne  sprostitve utrujenih vojščakov. Djilas je SZ ob koncu druge svetovne vojne obiskal nekajkrat, v njegovi knjigi so zelo zanimiva tudi opažanja o rusifikaciji Ukrajine, in opažanja o višji kulturno-civilizacijski ravni v Kijevu v primerjavi z Moskvo. Več kot sedemdeset let po Djilasovih zapažanjih pa so bili pri nas med korifejami, ki veljajo za vsevedne razlagalce Rusije in celega sveta tudi takšni, ki so širili Putinovo pripoved, da Ukrajinci pravzaprav niso narod.
 

RAZMIŠLJANJA

Rusija bo postala veliko bolj normalna država, ko bo prioriteta njenega političnega vodstva notranji gospodarski in socialni razvoj ter sožitje z ostalim svetom. Prioriteta sedanjega ruskega vodstva pa je prikazovanje Rusije kot velesile, ki se lahko enači z Zahodom. Morda bo vojna Rusije z Ukrajino, ki od prvega dne ruske ponovne ofenzive februarja letos poteka drugače, kot si je zamislil Vladimir Putin,  prekretnica, in se bo o njej pisalo tudi kot o pomembnem mejniku v procesu političnih in siceršnjih sprememb v Rusiji. Zaradi strahu pred Rusijo sta se odločili za članstvo v domnevno tako »grdem« Natu Finska in Švedska, ki so jih Kremelj in zahodni mirovniki zaradi njune donedavne nevtralnosti še  donedavno prikazovali kot nadvse zgledni članici mednarodne skupnosti. Od prvega dne ruske letošnje februarske ofenzive v Ukrajini ruski propagandni aparat s pomočjo svojih zahodnih agentov in zahodnih naivnih ponavljalcev dnevno preplavlja svet z informacijami o povsem skorajšnjem kolapsu ukrajinske vojske in ukrajinskega političnega vodstva, o povsem skorajšnjem koncu zahodne vojaške in siceršnje pomoči Ukrajini, o apokaliptičnih razmerah v prihajajoči zimi v zahodni Evropi zaradi vse bolj omejene dobave ruskega plina, in o povsem skorajšnjem razdoru znotraj Zahoda zaradi vse večjega nestrinjanja med državami Zahoda in znotraj njih v zvezi z podporo Ukrajini v njenem obrambnem boju proti Putinovi Rusiji. Resnica pa je, da so ukrajinske vojaške sile visoko moralno motivirane,  zahodno orožje ukrajinske vojske je bolj učinkovito in kakovostno od ruskega, Zahod je proti kremeljskim pričakovanjem pokazal zelo veliko solidarnost z Ukrajino, znotraj EU in Zahoda nasploh s(m)o se spomnili temeljnih  vrednot zahodnega sveta in so ponovno zaživele, zaživela je zveza Nato, ponovno je zaživela transatlantska povezava in zahodne sankcije polagoma hromijo rusko gospodarstvo. Rusijo pa je zapustilo na sto tisoče visoko izobraženih ruskih nasprotnikov Putinove politike, kar je Rusijo dodatno osiromašilo.


Opomba. To  predavanje je avtor objavil kot članek v Sobotni prilogi DELA dne 10. 9. 2022.
 

Rojen je 26.10.1949 v Ljubljani, vendar je do šestnajstega leta odraščal v Trstu in v Gradcu. Na Klasični gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1968. Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani je leta 1974 diplomiral iz sociologije. Podiplomsko se je najprej izobraževal na ISS (Institute for Social Studies) v Den Haagu nato pa na The Johns Hopkins University (Bologna Center), kjer je po dveletnem študiju magistriral iz mednarodnih odnosov. Jezikovne tečaje je obiskoval na univerzah v Salamanki in v Montpellierju. Od 1975 do 1980  je bil asistent na katedri za politologijo na FSPN. Od 1980 do 1987  je bil zunanjepolitični novinar-komentator v zunanjepolitični redakciji najprej Radia, nato pa Televizije Ljubljana. Od 1987 do 1991 je bil skupni dopisnik Dela in RTV z Dunaja, od koder je spremljal tudi dogodke na Madžarskem in na Češkoslovaškem.

Januarja 1992 je vstopil v slovensko diplomacijo in bil najprej prvi odpravnik poslov, nato pa svetovalec na slovenskem veleposlaništvu na Dunaju. Od januarja 1995 do julija 1999 je bil prvi slovenski veleposlanik na Poljskem in slovenski veleposlanik v Romuniji s sedežem v Varšavi. Od julija 2001 do julija 2005 je bil veleposlanik v Argentini ter veleposlanik v Braziliji, Čilu, Urugvaju s sedežem v Buenos Airesu. Od maja 2009 do junija 2013 je bil veleposlanik v Švici in veleposlanik v Lihtenštajnu s sedežem v Bernu. V Ljubljani je na ministrstvu za zunanje zadeve opravljal različne zadolžitve. Zaradi izrednih zaslug za poljsko-slovenske odnose je bil odlikovan s Poveljniškim križem reda za zasluge Republike Poljske.  Upokojil se je 2014.        

Je avtor knjig Mirovna gibanja in evrorakete (Ljubljana 1984, Beograd 1987), Homo diplomaticus slovenicus (Ljubljana 2000), Razmišljanja o Sloveniji (Ljubljana 2007),  Zakaj Slovenija ni Švica (Ljubljana 2014, v ozkem izboru za Rožančevo nagrado) ter Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet-reminiscence in razmišljanja (Ljubljana 2018). Strokovne članke za revije je objavljal v revijah Teorija in praksa, Nova revija, Medjunarodna politika, Europäische Rundschau ter v drugih publikacijah. Prevedel je iz nemščine avtobiografijo Simona Wiesenthala Pravica, ne maščevanje (Ljubljana 1994), bil je med prevajalci iz italijanščine knjige  Albanci (Ljubljana 1984).

Bil je zunanji član Avstrijskega instituta za mirovna gibanja in član IO Sindikata slovenskih diplomatov. Po upokojitvi je bil od 2014 do 2019 predsednik SDMO (Slovensko društvo za mednarodne odnose), in je sedaj je zaslužni predsednik SDMO. Je član slovenskega centra PEN, Društva klasikov, Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov. Po upokojitvi je bil kolumnist dnevnika Finance, piše mnenjske članke za osrednje slovenske časopise, vabljen je na posvete in oddaje, ki se dotikajo mednarodnih odnosov.                 

Je strasten popotnik. Že v študentskih letih je obiskal med ostalimi državami tudi Afganistan, na Japonsko je potoval preko nekdanje SZ s transibirsko železnico, prepotoval je ZDA. Službeno in zasebno je obiskal številne države v Latinski Ameriki, Kitajsko, Uzbekistan, Jemen in številne druge arabske države, veliko je potoval po Evropi. O svojih potovanjih je objavil potopise v številnih publikacijah. Piše in govori v angleščini, italijanščini, nemščini in španščini, govori v francoščini, poljščini in srbohrvaščini, nedavno se je začel intenzivno učiti ruščino. Rad igra tudi šah.