V zadnjih mesecih smo priča različnim shodom, protestom, grožnjam s stavkami in tudi stavkam, ki izražajo nezadovoljstvo udeležencev na različnih področjih. Vse omenjene oblike so kot način demokratičnega uresničevanja človekovih pravic in svoboščin ter gospodarskih in socialnih razmerij zagotovljene že z Ustavo RS, pri čemer pa je njihova narava, v primerjavi z absolutnimi pravicami (kot so npr.: prepoved smrtne kazni, prepoved mučenja, domneva nedolžnosti) relativna, saj jih je mogoče omejevati in v njih posegati.
Pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj sodi med človekove pravice in temeljne svoboščine in je opredeljena v 42. členu Ustave RS. Z njo se omogoča izražanje misli, govora in javnega nastopanja. Pravica zajema najrazličnejše oblike izražanja individualnih in kolektivnih stališč posameznikov in družbenih skupin na javnih shodih, zborovanjih, manifestacijah in demonstracijah, pod pogojem, da so le ti mirni in da spoštujejo javni red. Ustava pooblašča zakonodajalca, da sme z zakonom to pravico omejiti, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Izhajajoč iz zahteve, da mora biti javno zbiranje in zborovanje mirno, zakon določa predhodno obveznost prijave zborovanja. Za zborovanja, ki se odvijajo na javnih prostorih, zlasti ulicah in trgih, kjer bi se lahko ogrožal javni promet ali kako drugače ogrožala javni red in mir, pa je potrebno dovoljenje pristojnega državnega organa. Natančnejša določila v zvezi s tem najdemo v Zakonu o javnih zbiranjih.
Od različnih shodov, protestov in zborovanj pa je treba ločiti stavko. Pravica do stavke pomeni obliko varstva kolektivnih interesov delavcev in je sredstvo delavskega boja, s katerim delavci kolektivno, organizirano in zavestno izražajo svoje nezadovoljstvo z ravnanjem oziroma odločitvami delodajalcev. Glede na tako opredelitev stavke v naših in v mednarodnih dokumentih ne moremo, kot se rado dogaja, govoriti o stavkah upokojencev, brezposelnih ali študentov, saj gre v teh primerih za protestne shode ali zborovanja.
V slovenski ureditvi je pravica do stavke določena v poglavju Ustave RS, ki se nanaša na gospodarska in socialna razmerja. Člen 77. Ustave RS določa, da imajo delavci pravico do stavke. Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevaje vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji. Ustavna opredelitev pravice do stavke upošteva mednarodne standarde, uveljavljene na tem področju. Pri tem kaže izpostaviti zlasti Konvencijo Mednarodne organizacije dela ( Konvencija MOD št. 87) in Evropsko socialno listino (MESL). Opozoriti je treba, da so ureditve pravice do stavke v evropskih državah zelo različne. V nekaterih državah lahko pravico do stavke uveljavljajo le sindikati, v drugih je ta pravica, tako kot pri nas, individualna pravica delavcev. Prav tako v posameznih evropskih državah ne obstaja zakonska in še manj ustavna pravica do stavke. V primerih, ko zakonske ureditve ni, so se postopki in druga vprašanja v zvezi s stavko oblikovali skozi kolektivne pogodbe, stavkovna pravila ter prakso pristojnih sodišč.
Prav tako so zanimive različne prakse nadomestil v času stavke. V nekaterih državah v skladu s kolektivnimi pogodbami nadomestila plače za čas stavke bremenijo delodajalca. Takšna je, ko gre za zakonito stavko, tudi naša ureditev. Drugod pa so stavke plačane s strani sindikata, torej iz sredstev sindikalne članarine. V teh primerih so stavke običajno časovno krajše, saj ta del stroškov stavke posredno bremeni delavce.
Zanimivo je, da se za izvajanje pravice do stavke v Sloveniji še vedno uporablja Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91). Gre za jugoslovanski zakon, ki je bil sprejet v drugem družbenoekonomskem sistemu in ne pozna novejših oblik stavke, zato, in zaradi samega poteka časa, bi to področje terjalo novo ureditev. Žal se priprave novega zakona doslej ni lotila še nobena vlada, saj gre za predpis, ki bi zahteval naporna usklajevanja, glede na to, da so pogledi sindikatov in združenj delodajalcev na to problematiko zelo različni. Prav tako pa ni prišlo do odločite o tem, da se omenjeni zakon v naši državi preneha uporabljati.
Zakon o stavki (ZStk) stavko definira kot organizirano prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Takšna opredelitev stavke je širša kot izhaja iz tolmačenja Konvencije MOD št. 87 in MESL.
Pri nas stavke namreč niso omejene le na uveljavljanje interesov, temveč tudi pravic, obenem niso omejene le na vprašanja, ki so lahko predmet kolektivnih pogajanj. Zakon določa, da se delavec prosto odloči o svoji udeležbi v stavki. Stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, ne smejo delavcem, ki ne sodelujejo v njej, preprečevati, da bi delali. Po drugi strani pa ZStk določa, da organiziranje oziroma udeležba v stavki pod pogoji, ki jih določa zakon, ne pomeni kršitve delovne obveznosti, ne sme biti podlaga za začetek postopka za ugotavljanje disciplinske in materialne odgovornosti delavca in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja. Da je udeležba delavca v stavki, organizirani v skladu z zakonom, neutemeljen odpovedni razlog, pa določa tudi Zakon o delovnih razmerjih.
Za potek oziroma vodenje stavke so pomembni členi zakona, ki govorijo o sprejemu sklepa o začetku stavke, oblikovanju stavkovnega odbora, napovedi stavke in poskusu sporazumne rešitve spora.
S sklepom se določijo zahteve delavcev, čas, ko se začne stavka in se oblikuje stavkovni odbor, ki zastopa interese delavcev in v njihovem imenu vodi stavko. Stavkovni odbor mora stavko napovedati najpozneje pet dni pred dnevom, določenim za njen začetek. Stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo do dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor. Stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, morajo organizirati in voditi stavko na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki. Materialno nadomestilo med stavko se lahko uveljavi, če je to predvideno s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom.
V praksi je v večini kolektivnih pogodb določeno, da nadomestilo plače za čas zakonite stavke zagotavlja delodajalec. Pri čemer trajanje stavke ni časovno omejeno.
Že omenjeni Jugoslovanski zakon ( ZStk v členih 7 do 12 ) posebej obravnava pravico do stavke v organizacijah in pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost ali dela posebnega družbenega pomena, določena z zakonom ali na zakonu temelječem odloku skupščine družbenopolitične skupnosti, in v organizacijah posebnega pomena za ljudsko obrambo. Gre za ureditev pravice do stavke delavcev v javnih službah in državnih organih, ki pa je zastarela, saj izhaja še iz prejšnjih opredelitev dejavnosti posebnega družbenega pomena.
Ureditev v tem delu ZStk ni le zastarela, ampak je sporna tudi zato, ker bi iz nje lahko prevzeli, da je omejitev pravice do stavke mogoča na vseh področjih javnega sektorja, kjer je tako določeno z zakonom. Tako stališče je v nasprotju z Ustavo RS, ki omejitev stavke veže le na zahteve javne koristi glede na vrsto in naravo dejavnosti.
Splošno pravilo glede pravice do stavke vsebuje 19. člen Zakona o javnih uslužbencih. V skladu z določili tega člena je pravica do stavke dana vsem javnim uslužbencem, način uresničevanja pravice ter omejitve stavke pa se lahko določijo samo z zakonom. Področna zakonodaja tako ureja oziroma omejuje pravico do stavke izključno glede na naravo posamezne dejavnosti ali služb.
Policisti
Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13 in nasl. – ZODPol ) ureja organizacijo, delovanje in vodenje policije ter določa posebnosti pravnih razmerij zaposlenih v policiji ter njihove pravice in obveznosti. Nobenega dvoma ni, da javni interes zaradi vzdrževanje javnega miru in reda zahteva, da se določena dela v policiji opravljajo tudi v času stavke.
Zato zakon izrecno navaja naloge, ki so jih dolžni opravljati policisti v času stavke in sicer gre za
Vse naštete naloge so policisti dolžni opravljati pravočasno, učinkovito in v skladu z navodili nadrejenih. Prav tako policisti ne smejo stavkati v času delovanja policije ob naravnih nesrečah, v krizi, v vojnem ali izrednem stanju.
Zdravniki
Zdravstvo je nedvomno tista dejavnost, ki na področju pravice do stavke, zaradi zagotavljanja javne koristi, zahteva določene omejitve. Zakon o zdravniški službi ( Ur.l.RS, št. 98/99 in nasl. - ZZdrS) določa zdravniške storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali smrt.
Zato so zdravniki v času stavke dolžni izvajati zlasti:
Gasilci
Zakon o gasilstvu, ki ureja naloge, organizacijo in status gasilstva ( Ur.l.RS, št. 71/93 in nasl. - ZGas) določa, da lahko delavci v poklicni gasilski enoti organizirajo in vodijo stavko na način, določen s splošnimi predpisi, vendar pod pogojem, da se zagotovi stalna pripravljenost dela gasilcev za požarno stražo in intervencijo v primeru požara oziroma naravne nesreče.
Gasilci ne smejo v korist stavke uporabljati niti gasilske zaščitne in reševalne opreme niti znakov za alarmiranje in opozarjanje. Če med trajanjem stavke pride do povečane nevarnosti požara ali druge nesreče, morajo gasilci stavko takoj prekiniti. Stavka se lahko nadaljuje, ko je požar pogašen oziroma odpravljene posledice nesreče ter ponovno vzpostavljena pripravljenost enote.
Veterinarji
Zakon o veterinarstvu (Ur.l. RS, št. 33/01 in nasl - ZVet-1) v členu, ki govori o neprekinjenem opravljanju veterinarske dejavnosti, med drugim določa, da morajo veterinarji med stavko zagotavljati nujno veterinarsko pomoč in oskrbo živali. Veterinar nujne veterinarske pomoči ne sme odkloniti.
Vojaške osebe
Zakon o obrambi (Ur.l.RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) določa, da vojaške osebe med opravljanjem vojaške službe nimajo pravice do stavke.
Delavci, ki opravljajo upravne in strokovne zadeve na obrambnem področju, pa pravico do stavke imajo, vendar morajo med stavko zagotoviti:
Zakon tudi izrecno določa, da vojaške osebe in delavci, ki opravljajo upravne in strokovne zadeve na obrambnem področju, nimajo pravice do stavke, če grozi povečana nevarnost napada na državo ali če je nastala neposredna vojna nevarnost oziroma če je razglašeno izredno vojno stanje. Prepoved stavke velja tudi za druge razmere, če sta ogroženi varnost in obramba države in take razmere ugotovi vlada.
Zanimivo je, da je Sindikat vojakov v zvezi z 99. členom zakona, ki določa stavkovne omejitve, sprožil postopek za oceno ustavnosti, češ da je poklicnim vojakom kratena ustavna pravica do stavke. Ustavno sodišče je v zvezi s tem odločilo, da prvi odstavek 99. člena ni v neskladju z Ustavo RS, ker je vojaška služba posebna vrsta nalog, ki jih je treba zaradi ustavno določene obrambne dolžnosti na podlagi 123. člena v povezavi s 124. členom Ustave RS opravljati neprekinjeno.
Pazniki in delavci uprave v zaporih
Kot določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij ( Ur.l. RS, št. 22/00 in nasl – ZIKS-1 ) morajo zaradi narave svojega dela med stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo varnost in nemoteno delovanje uprave, delavci uprave, pazniki pa morajo spremljati in varovati priprte osebe po odredbi sodišča.
Zaposleni v vzgoji in izobraževanju
Na področju vzgoje in izobraževanja je v času stavke običajno predvideno nujno varstvo predšolskih otrok in otrok prvih razredov osnovne šole, pri čemer pa je treba poudariti, da pravica do stavke v vzgoji in izobraževanju ni zakonsko omejena. Zagotavljanje minimalnega delovnega procesa za zaposlene v tej dejavnosti ni zakonsko predvideno, zato je organizacija varstva v šolah in vrtcih, ki jo le ti organizirajo za tako imenovane nujne primere mlajših otrok, katerih starši nimajo druge možnosti varstva, stvar delodajalca ter priporočil sindikata oziroma stavkovnih odborov.
Zaključek
Ob pregledu posameznih zakonov lahko torej ugotovimo, da so omejitve v naši zakonodaji vezane na vrsto in naravo dejavnosti oziroma na opravljanje določenih nalog in ne na vse zaposlene v določenih službah.
Pravica do stavke je po ustavi zagotovljena tako delavcem v zasebnem kot v javnem sektorju (javnim uslužbencem) in ne le sindikatom, čeprav so prav ti v praksi običajno pobudniki in organizatorji stavke. Pravica do stavke je individualna pravica, ki pa se uresničuje kolektivno. Pravica do stavke je lahko omejena samo z zakonom, drugi akti kot so izvršilni predpisi, uredbe ali sklepi vlade, kolektivne pogodbe ali celo posamični akti delodajalca pravice do stavke ne morejo omejiti, tudi če bi zato obstajal javni interes.
Nekatere dejavnosti kot na primer vzgoja, izobraževanje, raziskovalna dejavnost, kultura, omejitev stavke ne poznajo.
Med stavkami v javnem sektorju javni uslužbenci ne delajo, delodajalec pa mora takšno ravnanje trpeti in zoper stavkajoče zaposlene ne sme uvajati disciplinskih ukrepov. Vendar pa velja, da mora biti stavka vnaprej napovedana in da mora potekati po pravilih, ki veljajo za zakonito stavko, torej v okviru in na način, ki je določen z zakonom in stavkovnimi pravili, kar vključuje tudi opravljanje tistih storitev oziroma nalog, ki so nujno potrebne za nemoteno in varno delovanje družbe.
Rojena je 18. 6.1949 v Mariboru. V Ljubljani je obiskovala Osnovno šolo Prežihovega Voranca in klasični oddelek Šubičeve I. gimnazije, kjer je leta 1968 maturirala. Univerzitetni študij prava je končala na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je kasneje zaključila tudi magistrski študij delovnega prava in prava socialne varnosti ter si pridobila naziv magistrica znanosti.
Po diplomi leta 1973 se je kot pripravnica zaposlila na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Po opravljenem pravosodnem izpitu je bila štirinajst let zaposlena na Sekretariatu za zakonodajo Izvršnega sveta RS, kjer je spremljala zlasti predpise s področja družbenih dejavnosti. Leta 1989 je bila imenovana za namestnico ministra za delo. Od leta 1989 do leta 2004 je na MDDSZ opravljala delo sprva kot namestnica ministra, kasneje pa kot državna sekretarka, s krajšo šest mesečno prekinitvijo ob menjavi Vlade v letu 2000, ko je bila zaposlena na Združenju delodajalcev Slovenije. Leta 2004 je ustanovila zasebni zavod PRAKTIKA – zavod za preučevanje delovnih razmerij in bila do upokojitve v njem zaposlena kot direktorica.
V času aktivnega življenja je bila članica različnih delovnih skupin in komisij. Med pomembnejše sodijo vodenje 31 delovne skupine ''Delo in socialna varnost '' ob vključevanju Slovenije v EU. Bila je članica Upravnega odbora Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (Administrative Board of the European Agency for safety and Health at Work), članica odbora za socialno varnost (Social Protection Committe), članica Odbora generalnih direktorjev za industrijska razmerja / Directors-General for Industrial Relation). En mandat članica Sodnega sveta, članica Disciplinske komisije Odvetniške zbornice, 20 let članica sveta Zavoda ZPIZ.
Je avtorica in soavtorica vrste komentarjev k Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, Zakonu o javnih uslužbencih, komentarju h Konvencijam Mednarodne organizacije dela, uvodnih pojasnil k Evropskemu delovnemu pravu…
Je izpraševalka za področje delovnega prava na Pravniških državnih izpitih, občasna predavateljica in sodelavka pravnih revij kot sta Pravna praksa in Podjetje in delo.
Leta 2002 je prejela priznanje Zveze društev pravnikov ''Pravnica leta ''.