Več ljudi več ve

Na naslovnici 15. štev. Vrhniških razgledov je bila objavljena skoraj trikrat povečana fotografija v Verdu najdene skrivnostne najdbe. Lep, domnevno precej star kovinski predmet. Velikost in teža s predpostavko novca najbolj ustreza starogrškemu kovancu za deset drahem – dekadrahmi. Ker ni rečeno, da je bil predmet plačilno sredstvo, je najboljše ime zanj plaketa (francosko Plaquette, ploščica z reliefno podobo in napisom).

Po analizi v laboratoriju so lastniku povedali, da je njegova sestava 77,7 % bakra in 21,1 % srebra; v članku pa jo je tiskarski škrat zagodel z napačno navedbo podatka, tj. 27,7 % bakra. O analizi tudi ni bilo nobenega dokumenta z navedbo metode in rezultatov analize. Teža 45,98 g in premer 43,7 do 44,7 mm sta navedena korektno. Plaketo smo ponovno odnesli v analizo še zlasti zato, ker je metalurg že na oko ugotovil, da barva predmeta ne ustreza ugotovljeni količini bakra v zlitini.

Z metodo EDS (energy dispersive X-ray spectroscopy ali elektronska difrakcijska spektroskopija) je bilo na ZAG, Ljubljana ugotovljeno, da so v zlitini zastopani trije elementi: baker 69,78 % ut., arzen 5,92 % ut. in srebro 24,13 % ut. O tem je bilo Muzejskemu društvu poslano tudi uradno poročilo. Neporušna metoda zardi unikatnosti predmeta je trenutno dovoljevala le analizo površine brez odbrusa zgornje plasti, s predpostavko homogenosti.

Vsebnost arzena pojasnjuje srebrno barvo predmeta. Že pred kositrnimi broni so bili znani arzenovi broni za izdelavo okrasnih predmetov, ni pa običajna kombinacija s srebrom. Vsi ti materiali se lahko vlivajo. Domnevno je tudi po drugih znakih ta predmet ulitek in ne kovanec.

Iz tega še ni bilo mogoče zaključiti, za kakšen predmet gre. Izkušen numizmatik je povedal, da so bili predmeti s podobnimi motivi znani zlasti v Južni Srbiji, kjer so jih kot amulet za srečo poklanjali mladoporočencem v ruralnem okolju ob svatbah. Že leta 1933 je srbski numizmatik Stanislav Krakov opisal v njihovi publikaciji plaketo z imenom »svinja so prasinje« po motivu na reverzu. Na drugi strani (averzu) je bil običajno upodobljen sveti Jurij na konju, ko s sulico prebada kačo oz. zmaja. Sv. Jurij, grško Georgos (Poljedelec), zavetnik raznih stanov, zgodovinska oseba, je bil spoštovan tudi pri nas. Numizmatiki so torej menili, da gre za fantazijski ponaredek starogrške dekadrahme brez numizmatične vrednosti.

Slika plakete je dajala po velikosti in barvi vtis antičnega srebrnika. Podoben kovanec iz grškega Akragasa na Siciliji (zdaj Agrigento), najden v 12 primerkih, je bil na dražbi v New Yorku ocenjen 2,5 milijona USD, zato se mi je zdelo vredno nekoliko potruditi z razvozlavanjem napisa na plaketi.

Zaradi slabo čitljivih pismenk, zlasti na averzu, prvotno nisem smatral, da so le-te grške. Zelo podroben ogled povečane slike reverza je omogočil, da sem v črki o našel piko, kar je v eni starejših grških pisav pomenilo črko omega in theta, če bi bila namesto pike tam črtica. Kot črka theta skoraj ne more biti zadnja črka v grški besedi, je omega še kako pogosta. Tako sem brez težav prebral besedo AGALO, kar je futur glagola AGALLO, in pomeni: bom slavil, bom častil, bom spoštoval (zaradi enostavnosti pri tisku so besede v latinici, naglasi in pridihi se na kovancih nikoli niso označevali). Prva beseda na tej strani mi je povzročila več težav, ker je sestavljena. AIMA pomeni kri, rod (kakšen hematom je že vsak od nas kdaj staknil); pri prvem delu me je oviralo slabo znanje grščine, ker sem spregledal, da je HYS sopomenka od SYS in pomeni svinjo. Ob študiju starogrških ladij sem naletel na HYOPRORUS NAUS, kar je pomenilo ladjo s premcem, podobnim svinjskemu rilcu.

Janez Tomšič se je rodil na Vrhniki leta 1939, 14 dni pred začetkom druge svetovne vojne. Po prehodu s podeželske šole na Klasično gimnazijo v Ljubljani se je moral najprej privaditi vsakodnevni vožnji z vlakom, kar je bila za očeta železničarja precej naravna odločitev. Predmetnemu pouku z latinščino je bil v pomoč prav oče s končano nemško gimnazijo v Novem mestu, od koder je s predčasno maturo odšel na Soško fronto. Sosedov sin je radovednemu pobiču kmalu zavdal z elektrotehniko, tako da mu odločitev za študij ni predstavljala problema. Študij mu je pomenil vse, hotel je končati čimprej, da bi razbremenil starše. S hvaležnostjo se spominja vseh srednješolskih in univerzitetnih profesorjev, ki so se ubadali z njim. Seveda so mu bili eni ljubši kot drugi.

Po maturi leta 1957 na Klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na takratno Elektrostrojno fakulteto, kjer je bila zaradi velikega števila brucov in skupnih predavanj nekaterih predmetov dnevna borba za prostor običajna. Zadnji dve leti se je s selitvijo večine predavanj v stavbo Inštituta za elektroniko in z manj študenti to spremenilo. Pred zaključkom študija se je zaposlil na Oddelku za žične zveze v razvojnem oddelku pod okriljem firme Iskra. Diplomska naloga, tranzistorizirani analogni telemeter, je bila uspešno opravljena in zagovarjana pri prof. Lasiču. Izvedbo te naprave v nekaj izvodih in verzijah so uporabljali tudi v elektrogospodarski dejavnosti. V tistih časih so namesto tranzistorjev že pričela prevladovati integrirana vezja.

Po odsluženju vojaškega roka se je vrnil na isti oddelek in nadaljeval z razvojem osnovne 12 kanalne grupe za VF telefonijo. To obdobje ga z rezultati ni zadovoljilo in zato je zamenjal službo. Na ZRMK (Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij) so iskali nekoga, ki bi upravljal z novo elektrohidravlično napravo za raziskovanje potresnih učinkov na gradbene konstrukcije. Bilo je obdobje po velikih potresih (Skopje, Banja Luka) in Ljubljana je postala vodilna v teh raziskavah v takratni skupni domovini.

Naprave, ki so bile pri tem uporabljene, so služile tudi za električne meritve mehanskih veličin. Obremenilne preizkušnje železniških in cestnih objektov so zahtevale več fizične kot strokovne usposobljenosti. Da bi bila zadnja čim bolj izkoriščena, je sodeloval še pri tehničnih pregledih žičniških naprav – elektro del. To je zahtevalo še nekaj znanja s področja, ki mu ga šolska izobrazba ni dala. Odgovornost pa je bila velika. Zaradi zelo različnega kadra na napravah je veljalo, da so ocenjevalci ustreznosti naprav z eno nogo na pokopališču in z drugo v zaporu.

Ker je v tistem času začelo tudi veljati, da si vreden toliko kot imaš objavljenih znanstvenih člankov, se je vrnil k Iskri. Postal je vodja maloserijske proizvodnje za izvirno telekomandno napravo TM - 15. Pri tem pa je bilo važnejše število dobro delujočih naprav kot članki o tem. Nekateri projekti so bili veliki in zahtevni kot na primer Telekomanda elektro-vleke za TCDD, Turške železnice med Istanbulom in Cerkezkoyem. Manjše povpraševanje po tovrstnih napravah ob razvoju novih tehnolgij je bilo vzrok, da se ponovno vrne na ZRMK (ZAG), kjer nazadnje razvije za potrebe nadzora cestogradnje in monitoringa cestnega omrežja vzdolžni profilometer (vzdolžni cestni profil je integralni podatek o lastnostih vozišča skupno z deformacijo nosilne podlage). Do prezgodnje invalidske upokojitve deluje v Meroslovnem laboratoriju, ki je prvenstveno akreditiran za merjenje sile in umerjanje tovrstnih naprav v industriji.

Po prezgodnji upokojitvi skuša še vedno ostati aktiven pri Društvu klasikov, Muzejskem društvu Vrhnika, branju Cankarjevih besedil v Močilniku, fizično aktiven z delom in pešačenjem po barju in bližnjih gričih. Napiše tudi kakšen krajši tekst o svojih zanimanjih (kot sta priloženo raziskovanje in kratki sestavek) in ki se v skladu s priložnostmi spreminjajo.