Korzika

Korzika je eden najlepših in najbolj goratih otokov v Sredozemlju, poln zgodovinskih in naravnih znamenitosti.

Po nočni vožnji preko severne Italije v Livorno in po štirih urah vožnje s trajektom smo pristali v Bastiji, drugem največjem mestu na Korziki.

Prva dva dneva smo preživeli v osrednjem delu otoka. Najprej smo obiskali mesto Corte z bogato zgodovino, trdnjavo in univerzo, kjer gojijo korziščino. Na otoku je uradni jezik francoščina, a mnogi prebivalci govorijo korziščino, ki ima svoj izvor v jeziku, ki so ga pred 500 leti prinesli Genovežani. Vsi napisi so dvojezični.

Po ogledu zanimivega mesta smo se naslednje jutro odpeljali na izhodišče peš poti na goro Monte d' Oro (2389 m). Zaradi visokih temperatur je bila hoja po žgočem soncu zelo naporna in tudi nevarna, zato smo se raje obrnili.

Bolj prijetno je bilo zadrževanje v bližini velikih tolmunov in mnogih malih slapov, kjer je uživalo mnogo mladih in starejših domačinov in turistov.

Podobno se nam je zgodilo ob vzponu na Monte Cinto (2707 m), najvišji vrh Korzike. Skupne hoje bi bilo za 12 ur. Žgoče sonce je že v zgodnjih dopoldanskih urah opozorilo, da je pametneje, da obrnemo in smo to tudi storili. Bili smo sicer malce žalostni, a je bilo v danem trenutku to edina pametna odločitev.

Z vožnjo smo nadaljevali do izhodišča poti, ki je vodila pod  Monte Cinto do starih pastirskih kolib. Pokrajina je bila bolj ali manj skalnata, mestoma sicer zelena, a to zelenje je bilo zelo trnasto.

Po nekaj urah hoje  smo se vrnili k avtobusu. Na parkirišču so bili pravi krotki korziški pujsi, ki se sicer pasejo v gozdu in se med drugim hranijo tudi s kostanjem.

Pripeljali smo se v Eviso in prenočili v prijaznem družinskem hotelčku, saj nas je utrudila tako hoja kot vožnja. Po dobri večerji, sestavljeni iz samih domačih, korziških pridelkov, smo se do jutra dodobra odpočili. Zjutraj smo se podali po kostanjevi učni poti. V dobrih treh urah hoje smo spoznali uporabnost kostanja, plodov, vej in lesa.

Z vožnjo smo nadaljevali na slikovito zahodno obalo, v mestece Porto. Povzpeli smo se na trdnjavo in občudovali barvitost kamnin in morja.

Med vožnjo proti Ajacciu, glavnemu in največjemu mestu na otoku, ob zahodni obali smo se pogosto ustavljali ter občudovali mnoge zanimive skalne tvorbe. Med najbolj znanimi je pasja glava.

... in srce

ali pa čudovite prodnate plaže.

Okrog poldneva smo prispeli v Ajaccio, glavno mesto Korzike. Ogledali smo si Napoleonovo rojstno hišo

sprehodili smo se po mestnih ulicah in občudovali spomenike

ter lepo urejene majhne parke.

Med vožnjo proti Proprianu smo se ustavili v kraju Petreto-Bicchisano in se pri cerkvi poklonili žrtvam letalske nesreče, ko se je leta 1981 v goro nad tem krajem zaletelo letalo Adrie Airways.

V Proprianu smo ostali tri noči in se odpeljali na nekaj izletov. Najprej smo obiskali starodavno mestece Bonifacio, ki je na apnenčasti osnovi zgrajeno visoko nad obalo. To počasi spodjeda morje.

Med vožnjo s čolnom smo občudovali zanimive tvorbe, ki jih je v tisočletjih oblikovalo morje.

Zapluli smo v jamo oziroma udorino in nad nami zagledali pravi obris Korzike.

Sprehodili smo se še po ozkih uličicah mesteca Bonifacio.

Naslednjega dne smo se odpeljali na Col de Bavella. V bližini tega sedla je na gori urejenih veliko plezalnih smeri različne težavnostne stopnje. Hodili smo po poteh, ki vodijo do plezališč, in občudovali pogumne plezalce.

Tudi obisk arheološkega najdišča Filitosa je bil nadvse zanimiv. Spraševali smo se, čemu so davni predniki izklesali te oblike v tako velike kolose iz kamna.

Po sedmih dneh potepanja in planinarjenja po Korziki smo se poslovili še od speče morske deklice v Bastiji in odpluli v Livorno.