Za boljše delovanje ta stran potrebuje in uporablja piškotke.
Z klikom na »Nadaljuj« ali nadaljevanjem obiska spletne strani se s tem strinjate.
Vasilij Kandinski je začetnik abstraktnega slikarstva. Po dolgoletnih izkušnjah v slikarski praksi in teoretskih diskurzih je začel postopoma opuščati elemente slikarskega izražanja, ki so bistveni za realizem, in uvajati likovno čiste prvine; te naj bi, kot se je izrazil, nadomestile prejšnje »predmete« v tradicionalnem slikarstvu, ki mu, po njegovem občutku, škodijo. Predavanje naj bi približalo abstraktno umetnost širšemu občinstvu, ki jo po večini še vedno težko razume, in pokazalo, kako težavna in dobro premišljena je bila pot slikarjev avantgardistov do nje. Po kratki predstavitvi slikarjevega življenja se je predavatelj zadržal predvsem ob razlagi posameznih stopenj umetnikovega doslednega prodiranja v dotlej nepoznane sfere abstraktnega likovnega izražanja.
Rodil se je leta 1922 v Dolenjskih Toplicah. Na Klasični gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1940. Med letoma 1940 in 1943 je študiral na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani, od leta 1945 pa na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri prof. Gojmirju Kosu in leta 1953 končal grafično specializacijo pri prof. Božidarju Jakcu.
Leta 1969 je bil imenovan za docenta, leta 1974 za izrednega profesorja in leta 1979 za rednega profesorja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1979 si je pridobil naziv magistra umetnostne zgodovine. Upokojil se je leta 1983.
Kot član avantgardne Grupe 53 je leta 1953 razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, nato še v Beogradu in Zagrebu. V začetku se je največ ukvarjal z grafiko, a vse bolj tudi z oljnim slikarstvom in akvarelom. Doma in v tujini je izdelal več dekoracij v zgrafitu, freski in mozaiku. Več let je bil likovni pedagog na gimnaziji v Trbovljah in v Pionirskem domu v Ljubljani, dalj časa pa se je kot svoboden umetnik preživljal tudi s kopiranjem fresk po naših srednjeveških cerkvah. Od šestdesetih let dalje se je intenzivno ukvarjal z likovno teorijo, likovno kritiko in literaturo. Napisal je potopisno razmišljanje Danski mozaik (Mladinska knjiga, 1964), otroško igrico Zgodba o Dedku Mrazu (Mestno gledališče, 1965), napisal in ilustriral otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (Obzorja, 1964) in Zgodbe o psu Riku (Obzorja, 1969), izdal izbor likovnih kritik in esejev Hoja za poustvarjeno lepoto (Obzorja, 1970), zbirko razmišljanj o tradicionalnem slikarstvu in začetkih moderne Sprehod po pariških galerijah (Slovenska Matica, 1972), spomine na Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Kopist in samota (Slovenska Matica, 1996), avtobiografski Dotik smrti (Nova Revija, 2000), pesniško zbirko Žejni soj oči (Družina, 2003) in izbor satir Znanstvena metoda (Mohorjeva družba, 2004).
Med letoma 1960 in 1967 je redno spremljal likovno ustvarjalnost v Naših razgledih in objavljal študije v revijah Sodobnost, Sinteza, Dialogi, Enciklopedia Moderna in drugod. Napisal je 15 scenarijev za likovno-problemske oddaje na slovenski televiziji (Elementi likovnega izražanja, 1970; Grafične tehnike, 1970; Slikarske tehnike, 1972; Kiparske tehnike, 1975; Žena v umetnosti, 1978; Adrijana Maraž, 1979.) V rubriki Okvir tedna (Delo) in v slovenskih šolskih berilih za osemletke je predstavljal slovenske in jugoslovanske umetnike, o slovenski likovni dejavnosti pa je pisal tudi v časopisu Kleine Zeitung.
Je avtor monografskih študij o slikarstvu Jožeta Tisnikarja (Obzorja, 1972), o grafikah in risbah Franceta Miheliča ( Državna založba, 1972), o grafiki, slikarstvu in kiparstvu Branka Suhyja (Mladinska knjiga, 1987), pisec monografij Leopolda Hočevarja (Revirski muzej, Trbovlje, 1996), Toneta Leskovška (Občina Zagorje ob Savi, 1999), monografskega kataloga o življenjskem opusu Marjana Dovjaka (Idrija, 1972), o slikarstvu in ilustraciji Ivana Seljaka-Čopiča (Idrija, 1978), kiparstvu Janeza Lenassija (Piran, Ljubljana, 1988) ter študije o življenju in delu slikarja ter pedagoga Antona Ažbeta (Založba PARK, Ljubljana, 1991).
Magistrsko temo iz leta 1979 je objavil v knjigi Vasilij Kandinski, slikar in teoretik (Mladinska knjiga, 1997). Prevedel je vse teoretske spise Vasilija Kandinskega (Od točke do slike, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985).
Leta 1946 je prejel nagrado Akademije za likovno umetnost za risanje, leta 1993 Jakopičevo nagrado ter leta 1996 priznanje Zaslužni profesor in Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.