Strokovni izleti

Lendava se razprostira na skrajnem vzhodu Slovenije blizu slovensko-madžarske in slovensko-hrvaške meje. Leži ob vznožju Lendavskih goric, nedaleč od reke Mure. Ima zelo zanimivo zgodovino, ki sega tja do 2500 let pred našim štetjem. Prvi naš postanek je bil v osrednjem delu mesta LENDAVA, kjer smo si ogledali nekaj zanimivosti: kulturni dom, sinagogo, lep mestni park in cerkev sv. Katarine Aleksandrijske. Nato smo se odpeljali skozi stari del mesta, mimo evangeličanske cerkve z doprsnim kipom Primoža Trubarja, Mestne hiše, mimo Hrvaškega doma, Generalnega konzulata Madžarske, Banffyjevega kulturnega centra proti farni cerkvi. Tu smo zavili proti kapeli SV. TROJICE, kjer je shranjeno mumificirano truplo Mihaela Hadika, ki že od nekdaj buri domišljijo Lendavčanov. Izpred kapele je tudi čudovit razgled na panonsko ravnico.  

Sledila je vožnja na vrh goric, do znamenitega stolpa VINARIUM, ki ga imenujejo tudi panonski svetilnik ali prekmurski Eifflov stolp. Je najvišji razgledni stolp v Sloveniji, visok 53,5 m. Na ploščad stolpa se lahko udobno zapeljemo z dvigalom ali vzpnemo po 240 stopnicah. Razgled je enkraten in sega tja do porečja Mure,  na ravnice in gričevja Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Po obisku te zanimivosti smo se odpeljali do PIRAMIDE, najvišje točke Lendavskih goric (327 mnm), kjer smo bili deležni kratkega strokovnega predavanja enega izmed udeležencev. V neposredni bližini smo si ogledali lepo obnovljeno stavbo, prekrito s slamo. Sledila je vožnja v Lendavo na kosilo, kjer smo okušali značilne prekmurske jedi.

Po kosilu smo se odpeljali proti Pincam v Benice na ogled MUZEJA PRIMORCEV IN ISTRANOV ter se tam  seznanili z njihovo bridko usodo. Bili so kar trikrat preseljeni, izseljeni ali izgnani in se nikoli več niso mogli vrniti na svoje domove. Prvič so morali oditi v novo deželo z bojišča med Prvo svetovno vojno. Po končani vojni se niso mogli vrniti, ker je njihov dom pripadel fašistični Italiji in njenemu nasilju. Nato pa so jih med Drugo svetovno vojno še odgnali v madžarsko taborišče, od koder so se preživeli po vojni vrnili na uničene nove domove. Svoje nekdaj cvetoče domačije  in plodno zemljo so tako morali zamenjati za skrajno težke življenjske pogoje bivanja v kočah ali  barakah ter na borni zemlji, kjer so vsakokrat znova morali začeti od začetka, v borbi za svoje preživetje. Poleg tega jih tudi novo okolje ni sprejelo in so bili zanj pritepenci.

Muzej je ustvarila in ga tudi vzdržuje peščica njihovih potomcev. V njem so razstavljeni zgodovinski dokumenti, bogato slikovno gradivo in razni predmeti iz njihovega življenja. Predstavili so nam celotno zgodovino svojih prednikov in lahko smo kupili nekaj knjig ter drugega gradiva o njej. Prisotni smo bili pretreseni nad slišanim, še posebno, ker nam je bila usoda tega dela našega naroda doslej popolnoma neznana. Vsekakor bi si končno zaslužila strokovno obdelavo zgodovinske stroke in tudi podporo države pri ohranjanju njene zgodovine.

Polni vtisov in novega znanja smo se vrnili domov iz »kljuna« naše Slovenije.

Strokovni  izlet je pripravila naša članica, Marinka Koželj Stepic. 

Obiskali smo tri kraje, ki so pravi biseri, tako kot naselbine, vsaka s svojim posebnim položajem, arhitekturo, umetnostnozgodovinskimi spomeniki, kot tudi z  lastno zgodovino. Dva med njimi slovita kot imenitno razgledišče na Primorskem, bolje rečeno med južnim obrobjem Vipavske doline in planoto Krasa.

Najprej smo si ogledali znamenito vas GOČE, zavarovani kulturni spomenik, ki sodi med najbolj zanimive primere primorskega stavbarstva. Kamnoseški elementi so bili uvoženi s Krasa. Hiše so pozidane zelo strnjeno, dve glavni vaški ulici povezujejo prečne, t.i. gase. Kot dopolnilna dejavnost se je zlasti v 19. stoletju uveljavilo gojenje sviloprejke. Slovi posebno po vinu (pred Prvo svetovno vojno so ga prodajali tudi na Dunaj, celo na dvor) ter po vinskih kleteh-hramih in posebne vrste oltarnih znamenjih. Kleti so zgrajene pod zemljo in so v celoti obokane, nad njimi pa je prostor za predelavo grozdja v vino – vipavski faladur. Takšnih kleti je bilo v vasi preko šestdeset, verjetno starih od dvesto do tristo let. Tudi kamnita baročna cerkvena oprema iz prve polovice 18. stol. v župnijski cerkvi Sv. Andreja in cerkvene slike vzbujajo pozornost. Kamniti baročni oltarji v cerkvi pripadajo oltarjem stebrnega tipa in so delo goriških klesarskih delavnic Lazzarini, verjetno iz tridesetih let 18. stoletja.

Druga točka je bila ERZELJ, nekoliko odmaknjena vas z zelo gostoljubnimi ljudmi, ki so nam omogočili ogled osamele in razgledne vzpetine s cerkvico Sv. Mihaela na vrhu z domačimi osebnimi avtomobili po kratki,  strmi cesti. Pred seboj smo zagledali ljubek zaselek z dvema cerkvicama, od koder se vidi daleč naokoli. Vas je močno trpela med Drugo svetovno vojno.

Nato smo se podali na ŠTJAK, odmaknjeno, a slikovito kraško vas na hrbtu med Vipavsko dolino in dolino Raše. To nekoliko višjo pokrajino med Štjakom in Vrabčami imenujejo Vipavsko vrhje. Tukaj apnenčasta planota Krasa prehaja v flišno pokrajino Vipavske doline. Predel je bil poseljen že v prazgodovini (vzpetina Tabor nad Vrabčami). Tu so nas pogostili z okusnimi domačimi kraškimi dobrotami in domačim vinom in možnim nakupom. Po kosilu smo občudovali razgled in si ogledali zanimivo cerkev.

V vseh treh krajih smo v razgovoru z domačini spoznali, kako tamkajšnji prebivalci, skupno in dobro organizirani, zelo aktivno in skrbno ohranjajo ter  negujejo zgodovino in podobo svojih krajev. K posebnosti celotnega izleta pa je prispeval naš vodnik, sicer član našega društva, ki je kot geograf in geolog predstavljal pokrajine kot rezultat geoloških dogajanj zemeljske skorje, kar je ustvarilo poseben čar v razumevanju njihovega reliefa. Govoril je  tudi o nastanku kamnin, ki so jih uporabljali za gradnjo, zlasti cerkva, med njimi najbolj znanega in razširjenega rdečega  okrasnega marmorja »rosso verona«.

Strokovni izlet je pripravil in vodil naš član dr. Jurij Kunaver.