Pohodništvo

Kraški rob označuje pokrajino, kjer se kraška planota s strmim, tektonsko večkrat pretrganim robom prevesi v flišno pokrajino Istre. Ta pokrajina predstavlja pravo geološko, geomorfološko in podnebno mejo. Kraški rob se začenja že nad Trstom in se vije do Socerba. Pritisk afriške tektonske plošče na evropsko ploščo je iz morja dvignil tudi današnje območje Kraškega roba. Zaradi pritiskov so se kamninaste plasti gubale, lomile in se marsikje naložile druga na drugo. Ker fliš hitreje prepereva kot apnenec, so nastala gola melišča, drugje spodmoli in previsi, celo naravni mostovi. Samo na slovenski strani je zabeleženih 47 kamnitih sten. Kraški rob združuje tudi posebno favno in  floro. Tu so našli 1688 živalskih vrst, med njimi veliko število ogroženih. Flora spada po razdelitvi v submediteranski del. Naselja na Kraškem robu so grajena v bogati arhitekturi, zlasti v naseljih Črni Kal, Kubed in Socerb.

Grad Socerb se nahaja na visokem skalnem robu, kjer Kras prehaja v Šavrinsko gričevje. Njegova zgodovina je dolga in zelo burna, saj je bil zaradi strateške lege nenehno prizorišče spopadov. Blizu gradu se nahaja Sveta jama, v kateri je po legendi bival sveti Socerb. Od gradu se odpira lep pogled na Tržaški in Miljski zaliv ter Koprska brda. Socerb je srednjeveška vas tik pod skalnim robom s tipičnimi kraškimi domačijami. Sredi vasice, le nekaj korakov pod gradom, stoji cerkev sv. Socerba.

Osp je vaško naselje z okoli 200 prebivalci. Leži tik ob vznožju Kraškega roba nedaleč od Črnega Kala in meje z Italijo. Osp je ena najstarejših slovenskih vasi, ki se omenja že konec 11. stoletja. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi uličicami. V sredini vasi stoji cerkev sv. Tomaža. Vas je imela zelo bogato zgodovino, zlasti v prvi polovici 20. stoletja. Nekoč je štela 800 prebivalcev, delovali so kar trije pevski zbori in pihalna godba. V steni nad vasjo sta dve jami, v eni izvira Osapska reka. Nad vasjo se dviga kompaktna stena podkvaste oblike, široka 500 m in visoka 200 m. Skupaj s steno Mišja peč, ki je v severo vzhodnem delu nad vasjo, postaja to ostenje eno najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. V drugi polovici 20. stoletja so se v Veliki steni pojavili prvi plezalci.

Iz Tivolija smo se odpeljali proti Primorski in po prijetni vožnji parkirali pri gradu Socerb. Dodobra smo se razgledali na italijansko stran - Trst z okolico. Pogled je segal od Miljskega zaliva preko Trsta s pristaniščem do gradu Miramar in še dalje proti zahodu.

Tudi pogled na slovensko stran je nudil marsikaj. Pogled je zaobjel Koper - staro mestno jedro, pristanišče, Škocjanski zatok in še okolico.

Nato smo šli na krajši pohod. Ogledali smo si vhod v Sveto jamo, sicer je jama zaprta z rešetko. Podali smo se po poti, ki vodi proti Črnemu kalu. Spoznavali smo značilnosti kraške gmajne: na kamnastih tleh rastejo posamezni hrasti, ki še niso odvrgli listja, tu in tam črni bor, grm ruja, sicer pa že posušene trave.

Po dveh urah hoje smo se vrnili k gradu Socerb in se odpeljali v kraj Osp v Osapski dolini. Tu smo se sprehodili skozi naselje, si ogledovali značilno arhitekturo in videli tudi to, da domačini skrbno obnavljajo svoja bivališča.

Zelo zanimiv je bil zlasti pogled na Osapsko steno, v kateri je preizkušalo svoje sposobnosti veliko plezalcev. Ti prihajajo ne le iz Slovenije, temveč tudi iz tujine, zlasti Italije in Avstrije.

Preden smo zavili v gostišče pri Vovku, kjer smo kasneje jedli značilne bobiče, smo se  ozrli še v višave ter občudovali, kako se preko Osapske doline pneta dva veličastna mostova; zgoraj cestni in nekoliko nižje železniški.

Vožnja nazaj v Ljubljano je dokaj hitro minila. Ugotovili smo, da je tudi tak ravninski pohod v dveh delih zanimiv.