Za boljše delovanje ta stran potrebuje in uporablja piškotke.
Z klikom na »Nadaljuj« ali nadaljevanjem obiska spletne strani se s tem strinjate.
Namen prireditve je bil počastiti obletnico in predstaviti malo znane zgodovinske podatke o latinskih šolah na naših tleh ter jih skozi kulturo (beseda, slika, glasba) prikazati v kontekstu svojega časa.
Opisane bodo dobe:
1. Doba protestantskega šolstva (1563-1598) – doba renesanse
2. Doba jezuitske gimnazije (1597-1773) - doba baroka
3. Doba terezijanskih reform (1773-1849) - doba razsvetljenstva
4. Doba osemrazredne gimnazije (1849 – 1958) - doba nacionalnih držav in nacionalizmov
5. Doba osemletke in devetletke (1958 – 2013) - državi Jugoslavija in Slovenija
Na pobudo Primoža Trubarja je bila v Ljubljani leta 1563 ustanovljena prva javna (latinska) šola na Slovenskem. Šola je bila stanovska, kar pomeni, da ni bila niti cerkvena niti državna, temveč so jo vzdrževali in nadzirali deželni stanovi, torej plemiči in meščani. Bila je na več lokacijah, med drugim tudi na Stritarjevi ulici na mestu današnje Kresije, kjer je danes na zgradbi kip Adama Bohoriča. Protestanti so po naših deželah odprli okrog 40 šol z namenom, da bi izobrazili tudi kmečko ljudstvo. Trubar je postavil zahtevo, da je potrebno izobraževati tudi deklice.
Primož Trubar, protestantski pridigar, imenovan tudi »oče slovenskega naroda«, ker nas je prvi nagovoril z »Lubi Slovenci«, je leta 1550 napisal prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, s katerima je utemeljil slovenski knjižni jezik. V svojem življenju je napisal 25 knjig, to je polovico vseh knjig protestantskih piscev. Tiskali so jih v Nemčiji in zanje prodajali svoje premoženje. Ker so bile prepovedane, so jih skrivoma, v sodih, tihotapili v domov. Trubar je bil trikrat pregnan iz domovine, zadnjič dokončno leta 1564, ker je v svoji Cerkovni ordningi predvidel načrt za slovensko cerkev. V tej knjigi je tudi objavil prvi šolski red. Umrl je v tujini in je pokopan v Derendingenu v Nemčiji.
Protestantska stanovska šola je imela velik ugled in je pridobivala vedno več učencev. Pouk je bil v latinščini, učenci so dvakrat letno polagali izpite. Delo šole je nadziralo pet inšpektorjev iz vrst plemičev in protestantske cerkve. Dolgoletni rektor protestantske šole je bil Adam Bohorič, ki je napisal šolski red zanjo. Leta 1563 je napisal tudi prvo slovensko slovnico Arcticae horulae (Zimske urice), v kateri je uzakonil Trubarjev črkopis, ki se po njem se imenuje bohoričiča. Ta črkopis je bil v veljavi še do 19. stoletja in je v njem pisal še Prešeren, nato pa ga je zamenjala gajica.
Po skoraj dveh desetletjih Bohoričevega rektorstva je na njegovo pobudo prišel za rektorja v Ljubljano Nicodemus Frischlin, sloviti profesor na uglednem univerzitetnem središču v Tübingenu v Nemčiji. Na rektorskem mestu je bil le dve leti, vendar je v zadnjem letu 1584 preobrazil šolo v gimnazijo.
V istem letu 1584 smo Slovenci dobili tudi prvi prevod Biblije iz latinščine v slovenščino. Prevajalec je bil Jurij Dalmatin, po katerem se imenuje Dalmatinova biblija. To je bil izjemen dosežek za naš narod, saj je bila slovenščina eden izmed petih jezikov v Evropi, ki so dobili lastne prevode, v svetovnem merilu pa je bila slovenščina dvanajsti sodobni evropski jezik, v katerega je bila prevedena celotna Biblija.
Protestanti so uvedli tudi petje v cerkvah, ki je bilo dotlej dovoljeno le za bogoslužje, ljudstvu pa prepovedano. Trubar, Bohorič in Dalmatin so izdali pesmarico s pesmimi v slovenskem jeziku. Njihove pesmi so se širile med ljudstvom in so, po navedbi etnologa Franceta Marolta, prispevale k nastanku in razvoju slovenske ljudske pesmi. Njegova najbolj znana pesem je NU PUJTE , PUJTE VSI LUDJE, v kateri je uglasbil katekizem.
Protestantska doba izobraževanja, ki je bila tako plodna, se je končala leta 1598. Nadvojvoda Ferdinand, vladar našega ozemlja, je izdal odlok, da v njegovih deželah ne bo protestantizma. Ukazal je, da morajo vsi protestantski pridigarji in učitelji do 30. oktobra 1598, dokler sonce ne zaide, zapustiti njegovo deželo. To se je tudi zgodilo in deželna protestantska šola je prenehala z delom. Uveljavil je načelo cuius regio eius religio (čigar je dežela, tega je vera).
Ustanovljene so bile protireformacijske komisije, ki so začele izvajati vladarjev ukaz.
Protestantski verniki so bili izgnani ali pa so prostovoljno zapustili deželo. Med njimi je bilo tudi 800 plemiških družin, ki so zagotavljale sredstva za šolstvo na naših tleh.
Kot piše Valvasor, so ob koncu leta 1600 v Ljubljani na javnem trgu na grmadi sežgali skupno 14 voz prepovedanih knjig. Med njimi so bile tudi prve slovenske knjige, ki so jih napisali protestanti in ki so jih ljudje prebirali že petdeset let. V spomin na ta dogodek je od leta 2000 dalje pred Mestno hišo v Ljubljani spominska svečanost z naslovom VRNIMO LJUDEM KNJIGO.
Dalmatinova biblija pa je vendarle ostala v uporabi, saj je bil to do tedaj edini prevod v slovenščini.
Tako se je končala protestantska in naša kratka renesančna doba. V njej smo bili, čeprav kot mali narod, že enakopravno vpeti v napredne tokove znanja in kulture tedanje Evrope. Posejano seme je obrodilo sadove. Dobili smo svojo identiteto, prvo črko, prvo pisano besedo, slovnico, knjige, šole in ljudske pesmi. Med njimi je posebno vzpodbudna pesem Adama Bohoriča JUTRANJA PESEM.
Jezuiti so prišli v Ljubljano že leta 1597 in začeli z gimnazijskim poukom ter mu dodajali vsako leto nove razrede do šestrazredne gimnazije. Učni jezik je bila latinščina. V naslednjih desetletjih so na Gornjem trgu zgradili mogočen šolski kompleks, ki so ga sestavljali: gimnazijsko poslopje, seminar, konvikt in cerkev sv. Jakoba. Seminar je bil namenjen bivanju ubožnih učencev, ki so jih vzdrževali premožni meščani, konvikt pa je bil za bodoče duhovnike. Na gimnaziji je bilo v nekaterih letih tudi do 800 učencev. Gimnazija je bila zelo ugledna, vendar namenjena samo izobražencem. Jezuitom namreč osnovno šolstvo ni bilo dovoljeno in je le-to pri nas, po ukinitvi protestantskih šol zamrlo.
Jezuitska gimnazija je delovala po pravilih jezuitskega šolskega sistema (iz leta 1599), ki je veljal za vse jezuitske gimnazije po Evropi in drugod. Rektorji so k nam prihajali iz vse Evrope, pa tudi iz naših krajev (8 rektorjev). Nekateri so bili zelo ugledni, spovedniki kraljev ali visoki cerkveni dostojanstveniki.
Naša jezuitska gimnazija je tako nudila vrhunsko izobrazbo kot drugod po Evropi.
V času jezuitske gimnazije se je zelo razvila gledališka umetnost s sakralno vsebino, predvsem pa je to čas sakralne arhitekture, ki je močno zaznamovala Ljubljano. Takrat sta bili ustanovljeni tudi Academia operosorum in Filharmonija.
Pomemben del baročne kulture je tudi razcvet baročne glasbe. Med slovenskimi skladatelji je posebno pomemben JANEZ KRSTNIK DOLAR, avtor številnih kantat, maš itd. Bil pa je tudi profesor glasbe na jezuitski gimnaziji.
Tega leta je papež Klement XIV izdal bulo, s katero je razpustil jezuitski red.
Po odhodu jezuitov je šolstvo prevzela država oz. cesarstvo. Od tedaj dalje v Ljubljani ni bilo več cerkvene gimnazije vse do ustanovitve Škofijske gimnazije v letu 1905 (dr. Anton Jeglič), ki je tega leta uvedla slovenščino v gimnazijski pouk.
Ta šestletna gimnazija (imenovana tudi licej) se je naselila v opuščenem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu in je bila tam vse do potresa v Ljubljani ob koncu 19. stoletja, ko so jo preselili v na novo zgrajeno poslopje v Prežihovi ulici. Na pobudo Marije Terezije so dvorne komisije pripravile novosti v izobraževalnem sistemu, ki naj bi bolj koristile meščanstvu in praktičnemu delu. Te reforme so bile enotne za vso monarhijo. Ljubljanska gimnazija je še naprej ostala latinska šola, vendar že tudi s poukom deželne zgodovine in naravoslovja.
S to gimnazijo smo bili Slovenci del izobraževalnega sistema v obsežnem avstrijskem cesarstvu.
Marija Terezija, razsvetljena vladarica, je uvedla številne reforme, med drugim obvezno šolstvo, ki ga je podržavila. Uvedla je zemljiško knjigo, odlok o sajenju krompirja, ustanovila čebelarsko šolo (Anton Janša), izvedla davčno reformo pa tudi obvezno vojaško službo, o kateri poje marsikatera ljudska pesem. Njen sin Jožef II. je odpravil tlačanstvo, reformiral sodstvo (odpravil je mučenje in smrtno kazen) ter ustanovil splošno bolnišnico v Ljubljani.
V času Ilirskih provinc je bil spremenjen učni program, saj so prvič v zgodovini šole poučevali v slovenskem jeziku, kar lahko spremljamo tudi v arhivskih dokumentih šole. Naš pesnik Valentin Vodnik je postal direktor gimnazije in je svoje navdušenje nad novo ureditvijo in svojim narodom izrazil v pesmi DRAMILO.
Kot največji dar slovenski kulturi in slovenskemu narodu pa se ob začetku 19. stol. rodi naš največji pesnik dr. France Prešeren, s katerim je slovenski jezik nenadoma enakopravno vstopil v sam vrh tedanjega evropskega pesništva. Bil je tudi dijak terezijanske gimnazije in celo med nagrajenimi, kot je razvidno iz šolskih listin. Njegovo pesniško mojstrstvo, zbrano v zbirki POEZIJE, je vsestransko. V epski pesnitvi KRST PRI SAVICI, ki jo lahko imenujemo tudi slovensko Iliado, je prikazal obdobje zgodovinske tragike našega naroda, v katerem je iz verskih razlogov brat prvič dvignil roko nad brata. Njegovo vizijo človeštva in humanizma pa smo celo zapisali v himno svoje nove države.
Osemletna gimnazija, ki je nastala po marčni revoluciji, je bila še na Vodnikovem trgu do ljubljanskega potresa. Nato pa je bila zanjo zgrajeno novo poslopje v Prežihovi ulici. V to zgradbo se je preselila leta 1899 in v njej delovala vse do ukinitve osemletnih gimnazij v letu 1958.
Ta osemletna klasična gimnazija je nudila visoko kvalitetno izobrazbo za bodoče univerzitetne izobražence. Njena naslednica v zgradbi, Osnovna šola Prežihovega Voranca, sedaj že več kot 50 let nadaljuje pouk latinščine na višji osnovnošolski stopnji.
Marčna revolucija pa ni povzročila le velikega preobrata v družbenem temveč tudi izobraževalnem sistemu. Program pouka se je po vseh šolah Avstro-Ogrske poenotil, se razvijal in dopolnjeval. Latinščina ni bila več jezik komunikacije temveč sredstvo za seznanjanje z antičnimi teksti, njeno kulturo in zgodovino. V zelo izčrpnih letnih poročilih (od leta 1850 dalje) lahko natančno zasledujemo učne programe, ureditev šole, njene dijake, ki so prihajali iz vseh krajev slovenske dežele in današnjega zamejstva. Poučevali so jih ugledni profesorji, ki so v letnih poročilih pisali visoko strokovne članke. Prvi članek v slovenščini je bil objavljen leta 1860. Napredek v znanosti in tehničnih vedah pa je med tem vzpodbudil nastajanje novih gimnazij – realk.
Ideje marčne so povzročile tudi temeljite spremembe v družbi 19. stol. Bujenje narodov z zavestjo o lastni identiteti je privedlo do združevanja in nastanka novih, nacionalnih držav npr. Italije in Nemčije. Tudi na naših tleh je nastajala zavest o slovenstvu in slovanstvu, se razvijala in krepila v čitalnicah ter našla svoj odraz v politiki, pa tudi v kulturi, posebno v domoljubnih pesmih.
Novo nastale države so zaradi hitrega napredka, predvsem v sodobnih tehnologijah, iskale svoj prostor v svetovnem gospodarstvu in začele ogrožati nekdaj vodilni Francijo in Anglijo. Nemirni Balkan, ki se je v začetku 20. stoletja otresel turškega jarma, je bil primeren za sprožitev spopada, kar je privedlo do 1. svetovne vojne. Preroško jo napovedal Simon Gregorčič v svoji pesmi SOČI, saj se je dogajala tudi na naših tleh. Slovenski narod je bil v tej vojni razdeljen med dve nasprotujoči si državi in je moral že drugič v svoji zgodovini, tokrat iz političnih razlogov, brat dvigniti roko nad brata.
Po vojni nas je zadela še usoda, da smo zaradi plebiscita izgubili Koroško, našo staro domovino. Ostala je bolečina, kot jo poje pesem Pavla Kernjaka ROŽ, PODJUNA, ZILA.
Po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS oz. kasnejše Kraljevine Jugoslavije, je slovensko ozemlje doletela nova nesreča. Zmagovite zaveznice so z Rapalsko pogodbo podarile Kraljevini Italiji skoraj tretjino našega ozemlja, Primorsko. Ob istočasnem vzponu italijanskega fašizma je slovenski narod postal prva žrtev raznarodovanja in genocida v Evropi. Fašistično nasilje je pregnalo 100.000 Primorcev z njihovih domov. Slovenski jezik in kultura sta bila prepovedana. Požig Narodnega doma v Trstu ter zapiranje kulturnih in izobraževalnih ustanov sta bila znak začetnega pogroma nad slovenskim narodom in njegovo kulturo. Med njegovimi žrtvami je bila tudi Idrijska realka, ustanovljena leta 1901 kot prva srednja šola s poukom in prvo maturo v slovenščini (1908), a
je morala svoja vrata zapreti že leta 1926. Vso tragiko tega obdobja lahko zaslutimo v pesmi Srečka Kosovela BORI.
V novi državi, Kraljevini Jugoslaviji, je osemletna Klasična gimnazija nadaljevala z nebistveno spremenjenim učnim programom. Njeni maturanti so odhajali na univerzo in v svojih poklicih, s svojim znanjem, pomembno vplivali na napredek našega naroda.
V svetovnem merilu pa so zlasti posledice ozemeljskih sprememb po 1. svetovni vojni in gospodarska kriza po njej zanetile 2. svetovno vojno. Že na začetku vojne Slovenija ni bila le okupirana, temveč tudi razkosana in priključena trem državam, ki so si prisvojile naše ozemlje: Italiji, Nemčiji in Madžarski. Slovenci smo bili obsojeni na razselitev in iztrebljenje. V Ljubljani, ki je bila razdeljena na dve državi, so dijaki Škofijske gimnazije, pa tudi iz že nemškega Maribora, pribežali v Klasično gimnazijo v Ljubljani, ki je pripadla Kraljevini Italiji. Dogodke in spremembe lahko spremljamo v njenih spričevalih in šolskih listinah. Vse gorje vojne se je zgrnilo nad naš narod. Poleg tega je že tretjič v naši zgodovini brat dvignil roko nad brata, tokrat iz ideoloških razlogov. Slovenski narod pa je na vse to odgovoril še na prav svojstven način: s kulturnim molkom. Naznanila ga je pesem Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta LIPA ZELENELA JE.
Po štirih letih trpljenja je končno res prišla svoboda ter z njo vsi novi upi, kot poje pesem Radovana Gobca SVOBODNA SLOVENIJA.
Po končani vojni je iz šolskih dokumentov razbrati različne usode, ki so jih doživljali dijaki med vojno in po vojni. Oblast je sicer posegala v šolstvo in gimnazijo z ideološkimi prijemi in ukrepi, vendar je sam šolski pouk potekal naprej po ustaljeni poti.
Tega leta so bile ukinjene osemletne gimnazije. Uvedeni sta bili osemletna osnovna šola ter štiriletna gimnazija. Naslednica v zgradbi Klasične gimnazije v Prežihovi ulici, Osnovna šola Prežihovega Voranca, je nadaljevala s štiriletnim poukom latinščine na višji osnovnošolski stopnji. Štiriletni gimnazijski pouk latinščine pa so učenci nadaljevali na gimnazijah v Šubičevi ali za Bežigradom ter kasneje na klasičnih oddelkih Poljanske gimnazije. V nekaterih gimnazijah se je nekaj časa poučevala tudi grščina. Maturanti klasičnih gimnazij pa smo odhajali z gimnazije z zavestjo, da smo trdo delali in da nas v življenju čaka lepa bodočnost.
Ne glede na vse ideološke in politične spremembe pa so dijaki z osemletno klasično gimnazijo in kasnejšim visokošolskim študijem prav na vseh področjih dosegali velike uspehe – do današnjih dni. Ta šola jim je namreč dala popotnico, kot je zajeta v tem latinskem pregovoru: PER ASPERA AD ASTRA – PO TRNOVI POTI DO ZVEZD
Zgradba nekdanje Klasične gimnazije v Prežihovi ulici v Ljubljani pri Narodni galeriji je do današnjih dni ohranila ne le svoj videz, temveč tudi funkcionalnost in tradicijo pouka latinščine. V njej po ukinitvi Klasične gimnazije že več kot 50 let domuje Osnovna šola Prežihovega Voranca, ki kljub različnim reformam v šolstvu in težavam ohranja pouk latinščine na osnovnošolskem nivoju, ga razvija ter bogati v obliki latinskih taborov, raziskovalnih nalog in podobnih aktivnosti ter tako skrbi za dobro izobrazbo otrok in veselje do učenja.
G A U D E A M U S I G I T U R
(Torej, veselimo se !)
Ljubljana, Cankarjev dom, Linhartova dvorana, 23. oktober 2013 ob 18. uri
V letu 2014 pa nas čaka še bolj častitljiva obletnica: 2000 let rimske Emone – Ljubljane.