HAUSI IN LJUBLJANA (Znameniti Ljubljančani)

Priimek Haus v Sloveniji ni bil prav pogost. Brez dvoma gre za nemški oziroma avstrijski priimek, saj so se Hausi v Slovenj Gradec priselili s Solnograškega. Po drugi svetovni vojni pa tega priimka v naših krajih ni več. Zakaj? O tem v nadaljevanju. Vsekakor pa so omembe vredni vsaj štirje člani te družine in sicer Veliki admiral Anton Haus, njegova sestra Kitty, sin Oton ali Otto in vnuk Herman. Vsaj za Antona se ve, da se je čutil Slovenca in da tega ni skrival. Do smrti je bil naročen na časopis Slovenski narod in njegova zadnja želja je bila, da ga do groba nesejo slovenski fantje.

V kratkem povzetku naj povemo, da je najimenitnejši med njimi brez dvoma Veliki admiral Anton (1851-1917), ki je bil na začetku Prve svetovne vojne poveljnik avstro-ogrske mornarice in je zaslužen za to, da Italija ni mogla vojne razširiti na Jadransko obalo. Njegova najmlajša sestra Kitty (1855-1916) je študirala glasbo v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala na Dunaju in je bila kot skladateljica znana in cenjena v Avstriji. Njegov sin Oton ali Otto (1888-1974) je diplomiral na Dunaju in postal zdravnik. Z družino je nato  živel v Ljubljani. Posvetil se je pulmologiji ter postal prvi in zelo cenjeni primarij te stroke, najprej na Golniku in kasneje tudi v Topolščici.  Od njegovih dveh sinov je Herman (1925-2003) po vojni emigriral z materjo v Avstrijo in nato v ZDA, kjer je postal elektroinženir, profesor, znanstvenik in inovator na raznih področjih, predvsem kvantne optike. Vse njegovo delo je opisano v nekrologu, ki ga pošiljamo v neokrnjenem prevodu. Njegovo znanje in njegova  življenjska pot sta resnično fascinantni.

Fascinantno pa je tudi spoznanje, da smo na Klasični gimnaziji v Ljubljani (leta 1959 je bila ukinjena kot osemletna gimnazija in je postala klasična Osnovna šola Prežihovega Voranca) z obema bratoma drgnili iste šolske klopi! Dobesedno. Kot je razvidno iz našega zbornika LJUBLJANSKI KLASIKI 1563–1965 je starejši Jurij maturiral leta 1941 (8.b), Herman pa 1943 (8.b). Še bolj presenetljivo pa je, da je leta 1941 v 8.a razredu maturirala tudi Ruža Jager, hčerka prof. Kapusa. Bila je med ustanovitelji Društva klasikov leta 2000 in je še danes v njem aktivna; v prejšnjem mandatu vodstva kot članica Nadzornega odbora, sedaj pa kot članica Častnega razsodišča. Zbornik je v celoti na ogled  na spletni strani Društva www.drustvoklasikov.com (v nogi).
 

Anton Haus 
(Tolmin 1851 – Pula 1917)

Rojen je bil v Tolminu, kjer je njegov oče, ki je bil sicer doma iz Slovenj Gradca, upravljal večje posestvo. Nekaj let kasneje so se preselili v Bubnjarce pri Metliki. 

V gimnazijo je hodil v Novem mestu, zadnje tri letnike klasične gimnazije pa je obiskoval v Ljubljani, kamor se je preselila njegova tedaj že ovdovela mati z otroki. In tako na portalu Sistory najdemo celo družino Haus ob popisu prebivalstva v Ljubljani leta 1869 na naslovu Stadt 188 – današnjem Bregu 18 v neposredni bližini živahnega ljubljanskega rečnega pristanišča na Ljubljanici. Poleg mame Marije so tam živeli še otroci August, Mathilde, Anton in Katharina. Razlog, da so se preselili v Ljubljano okoli leta 1866, je bilo verjetno šolanje otrok. Anton je končal gimnazijo kot najboljši v razredu, mature pa mu ni bilo potrebno opraviti, ker se je vpisal na mornariško vojno akademijo. Na popisnem listu je sicer kot kraj šolanja vpisana Pula, kar pa ni najbolj verjetno. V Puli je tedaj sicer že bil avstro-ogrski Arzenal, zadevna šola pa v Trstu ali Reki. Koliko časa je družina živela na Bregu ni mogoče ugotoviti. Mama je vsekakor pokopana v Bubnjarcih.

Sledila je plovba po svetovnih morjih na raznih vojnih ladjah vojne mornarice. Leta 1888 je predaval na Vojni akademiji na Reki in napisal učbenik o oceanografiji ter bil zanj odlikovan. V službi je vztrajno napredoval saj je bil mož mnogih talentov in obvladal je precej jezikov. V svoji kabini na ladjah pa je imel tudi klavir, če je le bilo dovolj prostora; nanj je menda precej dobro igral.

Ob popisu prebivalstva leta 1900 ga zopet najdemo v Ljubljani na naslovu Dalmatinova 10 – to je v hiši nasproti vhoda v nekdanji hotel Turist (sedaj City Hotel). Tam so, poleg Antona, ki ga ob popisu spet ni bilo doma, živeli še njegova žena, sicer sestrična,  Ana in otroci Otto, Leo in Walther ter guvernanta Helena Žnideršič in kuharica Marjeta Težak. Glede na kraj rojstva otrok, so pred tem živeli še v Novem mestu (gradič Draškovec pri Šentjerneju, od koder je bila doma njegova žena) in Puli.

Avstro-Ogrska monarhija, Nemčija in Italija so bile že mnogo let pred prvo svetovno vojno v paktu. Ugotovili so, da potrebujejo enotno poveljstvo mornaric in za to funkcijo določili Antona Hausa. In povišali so ga v Velikega admirala. Italija je bila ob začetku prve svetovne vojne nevtralna, kljub paktu. Na skrivaj je mešetarila z Antanto in se maja leta 1915 odločila za prestop v nasprotni blok. Anton Haus je tak razvoj dogodkov predvidel in pripravil celotno AO mornarico na napad na italijanska pristanišča in zaledno infrastrukturo, kar je očitno, kot vrhovni komandant, dobro poznal. Na začetku Prve svetovne vojne je kot poveljnik AO mornarice najzaslužnejši za to, da Italija na Jadranskem morju med njo ni izvajala nobenih vojnih operacij. 

Le par ur po prejemu obvestila o italijanski vojni napovedi monarhiji, se je večina razpoložljivega ladjevja AO vojne mornarice napotila iz Pule, Šibenika in Boke Kotorske do italijanskih pristanišč in jih zbombardirala z zaledno infrastrukturo vred. Presenečenje je bilo popolno in na Jadranu je skoraj do konca prve svetovne vojne zavladal ljubi božji mir. Kaj takšnega Italijani seveda niso pričakovali. Kaj se je dogajalo v neposredni bližini na Soški fronti, je pa več ali manj znano. Vsekakor je Haus Borojeviću ščitil bok, sicer bi se fronta preselila na Savo ali še kam dlje -  z vsemi posledicami. V šoli so nas nekaj učili o » Blitzkriegu «. No, tale Hausov » Blitz » je bil vse kaj drugega. Predvsem je bil bistveno hitrejši. Pravi mož na pravem mestu ob pravem času; kar ni ravno pogost pojav.

Bistvena zasluga Velikega admirala Antona Hausa je torej ta, da je celotno jadransko obalo od Trsta do Boke Kotorske med prvo svetovno vojno obvaroval pred kakršnimikoli vojaškimi operacijami takorekoč brez lastnih izgub. In drugo nič manj pomembno dejstvo: Kril je bok Borojeviću na Soški fronti, ki je brez Hausa nikakor ne bi bilo, saj bi se fronta premaknila v notranjost monarhije na Savo, Savinjo ali celo Dravo. Tudi te opcije so bile.

Ob italijanski vojni napovedi monarhiji med Trstom in Ljubljano in še dlje praktično ni bilo vojaštva. Nabrežinski ( IR 97 ) in Ljubljanski ( IR 17 ) polk sta bila na ruski fronti v Galiciji, drugih enot pa tu menda ni bilo tako, da bi se lahko Italijani mirno sprehodili do Ljubljane in nemara še kam dlje. Hausov napad pa jim je dal misliti, da gre za past. In se še nekaj časa niso upali stopiti na ozemlje monarhije, s tem pa sta pehota in artilerija pridobili čas, da sta zasedli položaje ob Soči, ki so bili primerni za obrambo. Borojević je namreč v Postojno, kjer je bilo poveljstvo Soške fronte prišel skoraj cel teden po vojni napovedi.

In še nekaj pade v oči: Poveljstvo kopenske AO armade je očitno presodilo, da monarhiji s strani Italije ne grozi nobena nevarnost. Haus pa je bil, kot kaže, drugega mnenja in se je odločil za » solo  akcijo ». Več kot uspešno, saj mu je čestital celo sam cesar.

Ljubljanski mestni svet je sicer Hausu, svojemu someščanu, tudi čestital za sijajen uspeh, očitno pa se ni zavedal vseh daljnosežnih posledic admiralove bliskovite akcije. Borojevića je imenoval za častnega meščana, na Hausa pa so svetniki kar nekako pozabili. Čudna so pota gospodova.

Veliki admiral je umrl v Puli v nenavadnih okoliščinah po vrnitvi z Dunaja na začetku februarja leta 1917. Po enih podatkih je umrl za posledicami pljučnice, po drugih zaradi odpovedi srca. Dan prej je bil na Dunaju na zdravniškem pregledu, kjer so ugotovili, da je sijajnega zdravja....Pokopali so ga v Puli, po vojni pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na eno od dunajskih pokopališč (Hutteldorf), kjer počiva v skromnem grobu skupaj z ženo, sinom Ottom in sinovo soprogo.
 

Kitty Haus von Escherich
(po nekaterih virih Varaždin 1855 – Dunaj 1916)

Bila je najmlajša sestra velikega admirala. Kraj rojstva na portalu Sistory ni čitljiv, po nekaterih virih pa naj bi bil to Varaždin.

V Ljubljani je študirala klavir in solopetje (Zohrer, Morawetz), sledil je študij na Dunaju, kjer je svojemu študiju dodala še kompozicijo (profesorji Marchesi, Epstein, Krenn). Bila je Mahlerjeva sošolka in se je že med študijem lepo uveljavila (druga nagrada  na internem šolskem tekmovanju ob zaključku študija leta 1878, prvo pa je dobil Mahler). Sledila je poroka z matematikom  Gustavom von Escherichem, skrb za družino in selitve sem ter tja po monarhiji, kjer je pač njen mož dobil zaposlitev. V študijskem letu 1903/4 je bil ta celo rektor dunajske univerze. V tistem času je imela na Dunaju svoj salon, kjer so se zbirali razni umetniki in znanstveniki. Umrla je med prvo svetovno vojno, kak mesec pred cesarjem Francem Jožefom, čez par mesecev pa je umrl še njen brat Veliki admiral Anton Haus, prav tako kot Kitty, menda za pljučnico. 

Njen glasbeni opus vsebuje okoli 60 inventarnih številk. V njem so orkestralna dela, klavirski koncert, klavirske in violinske skladbe, cerkvena glasba, komorne kompozicije, zbori in samospevi. Hranijo ga v arhivu inštitucije Gesellschaft der Musikfreunde na Dunaju.

Podrobnosti o njenih kompozicijah se najdejo na spletu. 

Kaže, da je bila večina njenih skladb izvedena, za kompozicijo Zu Gott, der maine Jugend erfreut pa je prejela celo nagrado dunajskega Tonkunstlerveraina. Odlično je bil sprejet njen klavirski koncert, pa tudi mnoge druge njene kompozicije (Magnificat na primer). Njene zborovske kompozicije smo nedavno slišali celo v Ljubljani.

Za povrh pa je bila Kitty Haus von Escherich v svojem času menda ena najlepših žensk na Dunaju.
 

Otto Haus
(Reka 1888 – Dunaj 1974)

Rojen je bil na Reki, kjer je njegov oče tedaj poučeval na pomorski akademiji. Ob popisu prebivalstva leta 1900 je družina živela v Ljubljani na Dalmatinovi 10. Kam je hodil v gimnazijo ni znano, vsekakor pa je leta 1914 diplomiral na Dunaju in postal zdravnik. Posvetil se je pulmologiji in postal prvi zdravnik na tem področju v Sloveniji. Stanoval je na Bregu 20 (današnja gostilna Vitez). Imel je privatno ambulanto in bil prvi primarij v bolnišnici na Golniku, kasneje pa v Topolšici. Kot prvi zdravnik pri nas se je lotil pneumotoraksa.

Med drugo vojno je bolnišnica v Topolšici, ki jo je tedaj vodil, preživljala precej turbulentne čase. Proti koncu vojne so tam zdravili nemške oficirje in tam se je odvilo tudi zadnje dejanje te vojne na naših tleh – podpis brezpogojne kapitulacije nemške vojske v tem delu Evrope, na kar spominja spominska soba v zdravilišču. Z nemško vojsko je iz Topolšice odšel tudi dr. Haus in sicer se je preselil na Dunaj, kjer je zopet odprl privatno prakso.

Zanimivo je, da je ob popisu prebivalstva leta 1931 na popisni poli pri njem rubrika narodnost popravljena na » nemška ». Ta popravek se je verjetno zgodil po drugi vojni.

Na Bregu 20 je živel skupaj z ženo in obema sinovoma, brez dvoma pa je večino svojega kar dolgega življenja preživel v Ljubljani. Njegov vpliv na stroko v Sloveniji je bil izjemno velik, saj je bil nadvse cenjen zdravnik. Tudi ko ni bil več primarij na Golniku se je dolga leta enkrat na teden ali na štirinajst dni odpravil tja na konzultacije.

Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču Hutteldorf na Dunaju. 
 

Herman Haus
(Ljubljana 1925 – Lexington, Massachusetts, USA 2003)

Njegov oče Otto Haus je imel dva sinova in oba sta končala Klasično gimnazijo v Ljubljani. Nadaljnja življenjska pot starejšega Jurija ni znana, mlajši pa se je v Ljubljani vpisal na fiziko. V tistem času se je vojna končala in konec leta 1945 sta morala z mamo v izgnanstvo in sicer v Avstrijo. Vse to in nadaljnje dogajanje na njegovi poklicni poti je izčrpno popisano v nekrologu, ki je izšel v publikaciji MIT News  (avtor žal ni znan).

Nekrolog je preveden (Aleš Lajovic) v neskrajšani obliki, ker je po svoje zanimiv in pripoveden, saj med drugim prikazuje življenje ljudi in družin, njihove poti doma in v tujini.

Hermanova življenjska pot kot znanstvenika je pa tako fascinantna, da jo je vredno spoznati v podrobnostih. Takole so zapisali:

MIT News on campus and around the world
MIT profesor Hermann Haus; umrl je star 77 let. Bil je pionir na polju optičnih komunikacij.

23. maj 2003
Hermann Anton Haus, Inštitutski profesor na Massachusetts Institute of Technology in ena vodilnihavtoritet na polju optičnih komunikacij je umrl v sredo ponoči dne 21. maja 2003. Haus je doživel srčni napad po prihodu domov v Lexinton s svojega rednega, 15 milj dolgega kolesarjenja z MIT – ja v Cambridge -u. Star je bil 77 let. Haus je vodil raziskovanja in učil na MIT – ju skoraj pol stoletja in navdihoval generacije novih mislecev na polju, ki je peljalo do revolucionarnih uspehov v komunikacijah. Iz rok predsednika Clintona je leta 1995 prejel National Medal of Science za svoje raziskovanje in učenje in je bil edenmaloštevilnih inženirjev v deželi, ki je postal član obeh akademij – National Academy of Engineering in National Academy of Sciences.

» Hermann Haus je bil eden velikih znanstvenikov – inženirjev, ki so pomagali opredeliti MIT » jedejal predsednik M IT Charles M. Vest. Njegovo utiranje poti v kvantni optiki se je raztezalo odtemeljne fizike do inženirskih sistemov. Bil je topel in navdihujoč učitelj in kolega.

Rojen je bil v Ljubljani, Slovenija, v nekdanji Jugoslaviji, 8. avg. 1925. Njegova mati je bila Helena Hynek. Njegov oče, Otto Maximilian, je bil doktor in specialist za tuberkulozo. Hausov ded, Anton von Haus je bil poveljnik Avstro – Ogrske vojne mornarice za časa cesarja Franca Jožefa med prvosvetovno vojno.

Haus se je učil latinsko in grško na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kot tudi francosko in srbsko; doma so, kot avstrijska družina, govorili nemško. Ko so Titove, s komunisti podprte enote izgnale nemško govorečo populacijo kmalu po koncu druge svetovne vojne, sta bila Haus in njegova mati pregnana iz doma sredi noči 17. dec. 1945 in odpeljana z železnico v Avstrijo z ostalimi pregnanci. Izkušnja s komunističnim prevzemom Slovenije je pustila Hausu dve temeljni spoznanji. Med delom v tovarni, kjer je delal kot strojnik, čeprav je bil še najstnik, se je navdušil nad elektriko in njenimi lastnostmi, kar bi ga lahko pripeljalo na polje elektrotehnike. Kasneje se je še spomnil, da jena vlaku s prebežniki srečal kemika, ki je izgubil življensko važne zapiske. Tedaj se je zavedel, da »vse, kar lahko vedno vzameš s seboj so enačbe, ki jih imaš v glavi »; to je navdihovalo njegovo ljubezen do elegantne enostavnosti kvantne mehanike. V Avstriji je študiral na Tehnični univerzi v Grazu in na Univerzi na Dunaju. Zavedajoč se, da so priložnosti omejene, je pisal pismo generalu Marku Clarku, ki je bil poveljnik ameriških sil vAvstriji po drugi svetovni vojni, s prošnjo za študij v Ameriki.. Tja je prišel leta 1948 in dosegel B.S. na Union College leta 1949 in M.S. iz električnega inženiringa na Rensselear Politechnic Institute leta 1951.

Haus je dosegel Sc.D. na MIT – ju leta 1954, istega leta se je pridružil fakulteti kot profesor –asistent. Pridruženi profesor je postal leta 1958 in profesor leta l962. V naziv Inštitutski profesor je bil imenovan leta 1986.

Hausove raziskave (in poučevanje) so obsegale vse od temeljnih raziskav kvantne nezanesljivostiv optičnih komunikacijah do praktičnega generiranja ultra kratkih optičnih pulzov ( 100,000 – krat krajših od milijardinke sekunde ). Ultra kratki laserski pulzi so našli uporabo v očesni kirurgiji medicinskih slikanjih ( CT, MR, itd. ), v preciznih urah kot tudi v ultra hitrih inštrumentih imkomunikaciji preko optičnih vlaken. Leta 1994 je Optical Society of America nagradila Dr. Hausov prispevek s Frideric Ives Medal, družbino najvišjo nagrado.

Podvodni optični kabli, izdelani iz optičnih vlaken in položeni na dno morij omogočajo hitro glasovno in podatkovno komunikacijo med Združenimi državami, Evropo in Azijo in so rezultatpionirskih raziskav Hausa in sodelavcev v AT&T Bell Laboratories in v Nippon Telegraph andTelephone Research Laboratories. Pomagali so razviti t.i. »soliton« metode prenosa in te so ustvarile nove možnosti prenosa zvoka in podatkov čez oceane brez motenj.

Haus je avtor ali soavtor petih knjig in je publiciral skoraj 300 člankov. Svoje delo je prezentiral na skoraj vsaki večji konferenci ali simpoziju o laserski oziroma kvantni elektroniki in kvantni optiki širom po svetu.

Bil je gostujoči profesor ali svetovalec številnih korporacij, univerz in laboratorijev, tako Raytheon Corp., Lawrence Livermore Laboratory, Cambridge University, AT&T Bell Laboratories, NipponTelegraph and Telephone Research Laboratories, Bell Communications Laboratories, Technische Universitat Wien, Tokyo Institute of Technology and the University of California at Berkeley.

Bil je član American Academy of Arts and Sciences, American Physical Society, Institute of Electrical and Electronic Engineers in Optical Society of America. Prejel je Guggenheim – ovo inFulbright – ovo štipendijo ter več častnih doktoratov vključno s častno diplomo Univerze na Dunajuin Wittgenstein Prize, ki jo podeljuje avstrijska vlada za izjemne prispevke človeštvu. Kolegi na MIT – ju so ga izbrali za prejemnika James R. Killian Faculty Achievement Award za šolsko leto1982 – 83. To je eno najvišjih priznanj, kar jih podeljuje MIT.

Za Hausom ostaja njegova petdesetletna žena Eleanor ( Laggis ) in štirje otroci s partnerji: William Haus z ženo Patti iz Maui – ja, Hawaii; Stephen iz Honolulu – ja, Hawaii; Cristina Haus and Paolo Alimonti iz Irvingtona, NY; Mary Haus and Willard Holmes iz New York City- ja; šest vnukov in mnogo nečakov in nečakinj.

Pogrebna slovesnost bo ob 11. uri v torek 27. maja v Church of our Redeemer, 6 Meriam St,Lexington. Bedenje se bo odvijalo eno noč prej v Douglass Funeral Home, 51, Worthen Road, Lexington, od petih do sedmih popoldne.

Namesto rož se donacije lahko pošlje na MIT, Hermann Haus Fund, 77 Massachusetts Avenue, Cambridge, MA 02139-4307 ali na Church of our Redeemer.

Za Hausi v Ljubljani ni nobenega sledu. MOL je bilo predlagano, da po njih preimenuje Salendrovo ulico. To ni priimek kake zaslužne vsem znane osebnosti, temveč se ta ulica baje imenuje po Nizozemcih (Sealand)  ki so tu stanovali menda med gradnjo Grubarjevega prekopa. Hausi pa so sprva stanovali na Bregu 18, torej v neposredni bližini, dr. Otto Haus pa na številki 20.

Predlagano je bilo tudi spominsko obeležje na hiši Dalmatinova 10, kjer je okoli leta 1900 stanovala družina Velikega admirala Antona Hausa in verjetno tudi on sam, kadar je bil doma. V tistem času je namreč že poveljeval azijskemu brodovju AO mornarice. Med prvo svetovno vojno je bistveno vplival na vojne operacije v tem delu Evrope tako tudi na dogajanje v Ljubljani, ki razen par bombnih napadov tedaj ni utrpela kake večje škode. Spodobilo bi se, da se Ljubljana svojemu someščanu, Velikemu admiralu Antonu Hausu, primerno oddolži, pa tudi spominsko obeležje posvečeno Hermanu Hausu ne bi bilo odveč.

Še posebno, ker je letos 100-letnica Hermanovega rojstva.
 

Rodil sem se 1. aprila 1951 v Ljubljani kot nekakšna prvoaprilska šala. Bil je menda deževen nedeljski dopoldan, ob mojem rojstvu pa je baje posijalo sonce. Vendar presenečenje ni bilo popolno, saj si je isti rojstni datum izvolil že moj bratranec Marko Bonač leto poprej.

V naši družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa ne, saj je imela obilo dela z nami in gospodinjstvom. Pred drugo svetovno vojno je bil oče direktor raznih podjetij (npr. kasnejšega Kraša v Zagrebu), po njej pa se je ukvarjal z makro-ekonomijo oziroma raznimi projekti, kot je bila na primer postavitev rafinerije nafte v Lendavi in podobno. S posebnim veseljem se je ukvarjal z vodno potjo Donava - Jadran. Stanovali smo sredi širnega ljubljanskega polja, ki tedaj še ni bilo pozidano, med Ljubljano in Savo, na Brinju.

Poklicna pot
Osnovno šolo sem obiskoval v Ljubljani za Bežigradom (OŠ dr. Vita Kraigherja), nadaljeval pa v klasičnem razredu na OŠ Prežihovega Voranca (bivša Klasična gimnazija). Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot smo jo imenovali, kjer sem maturiral leta 1969. Poleg splošnih predmetov smo imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Križanca iz teh treh jezikov smo imenovali frangle, saj smo tuje besede med sabo temeljito mešali. Na gimnaziji sem sodeloval tudi v pevskemu zboru (dokler je še deloval) in Francoskemu dramatskemu krožku. Istočasno sem poleg gimnazije obiskoval tudi glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom (teorija in klavir) ter likovni krožek pri Pionirskemu domu. Naslov moje maturitetne naloge je bil Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini (40 gosto tipkanih strani, grafične priloge).

Sledila je Strojna fakulteta, tej pa kmalu metalurgija, kjer sem tudi absolviral. Študentsko prakso sem opravil v železarni Rheinstahla v Hattingenu v Nemčiji kot delavec v neposredni proizvodnji. Delal sem na napravi za razplinjevanje jekel in izdelal seminarsko nalogo o postavitvi podobne naprave v železarni na Jesenicah. Mentor mi je bil tedanji vodja tamkajšnje jeklarne ing. Marjan Velikonja. Na osnovi seminarske naloge mi je bila ponujena takojšnja zaposlitev v jeseniški železarni, čeprav še nisem imel diplome.

Po študiju in raznih krajših delovnih razmerjih sem pristal v Železniški livarni v Šiški, kjer sem bil obratovodja dobrih dvajset let, sledila pa je zaposlitev v Pripravi dela v Centralnih delavnicah v Mostah do odhoda v pokoj. V Livarni smo v času, ko sem bil tam zaposlen, ulili okoli 50.000 ton pretežno »zavornjakov«, kot se imenujejo zavorni vložki za železniška vozila. Talili smo sivo litino, ulivali pa tudi vse mogoče izdelke za strojegradnjo do teže dveh ton. Nekateri naši izdelki so potovali tudi v zelo daljne dežele (Libija, Egipt), zavornjaki pa seveda po celi Evropi. Bil sem tudi dolgoletni član Društva livarjev Slovenije (en mandat tudi član Nadzornega odbora ).

V Mostah sem se ukvarjal z raznimi konstrukcijami, varnostjo pri delu (nabava in zamenjava raznih verig, jeklenic, prijemal, itd.) in bil med drugim tudi varilni nadzornik. Tedaj sem si zamislil tudi posebno konzolo za pomoč pri menjavi akumulatorjev na francoskih dizel-električnih lokomotivah. Komentar sodelavcev pa je bil tipičen: »Kje si bil pa pred tridesetimi leti, ko smo si lomili hrbtenice pri tem delu?« Ja, bil sem. V Šiški, v livarni, kjer je bilo tedaj še obilo ročnega dela.

Pevsko udejstvovanje
Starejša brata dvojčka Uroš in Iztok sta pela v raznih cerkvenih zborih, jaz pa sem ju spremljal po ljubljanskih korih sem ter tja. Pel tedaj še nisem, razen v šoli v razredu in v raznih bolj ali manj obveznih otroških in mladinskih šolskih zborih. Po moji maturi sta me vpisala (kot basista) v Akademski pevski zbor »Tone Tomšič« in začelo se je precej zares. Veliko vaj  (dvakrat na teden po dve uri), nastopi in koncerti ter seveda turneje. Najdaljša med njimi je bila v ZDA in Kanado leta 1973. Trajala je dva meseca, posledice pa občutim še dandanašnji. Tam smo prenočevali večinoma po Holiday Inn-ih, po štirje na sobo. In tako sva po spletu okoliščin postala »cimra« z mojo kasnejšo in še sedanjo ženo Darjo, ki me je in me še pri mojih dejavnostih izdatno podpira.

Pogosto petje na pogrebih sorodnikov in znancev članov zbora je privedlo do tega, da se je del pevcev moškega dela APZ-ja organiziral v oktet. Taka ekipa je bila mnogo bolj fleksibilna, nam pevcem pa so obdobni, sicer skromni honorarji olajšali ne prav lahko študentsko življenje. Skupina je sčasoma prerasla v Študentski, ta pa z leti v Ljubljanski oktet. V štiridesetih letih obstoja se je seveda zamenjalo kar nekaj pevcev in umetniških vodij, nekaj pa nas je vztrajalo od začetka do konca. Odpeli smo okoli 1.200 koncertov in nastopov in prekrižarili svet po dolgem in počez – od Španije do Rusije, od Avstralije do Amerike pa vse tja do Kitajske in Tibeta.

So bili dnevi, ki so potekali nekako takole: od šestih do dveh služba v Šiški, ob dveh ura solopetja na Glasbeni šoli Moste pri prof. Janezu Trillerju, potem skok domov na kosilo in kratek počitek, sledila je vaja Komornega zbora RTV Ljubljana, nato vaja APZ-ja in po njej po možnosti še kakšna vaja Okteta. In ker je po tolikih vajah človek že zelo žejen, smo zavili še na kako pivo v RIO, ki je bil v tistih časih odprt še vso noč. Na srečo takle urnik ni bil zelo pogost, saj je bila ob šestih zjutraj zopet služba. V Livarni je to pomenilo, da se je ob šestih prebodla peč in se je začelo z ulivanjem.

Nekaj zborov, v katerih sem sodeloval ali še sodelujem, sem že omenil, omembe vredni pa so še: Zbor Slovenske filharmonije (nekaj sezon od leta 1972 naprej), Akord 84, Slovenski madrigalisti, Ljubljanski madrigalisti, Zbor Akademije za glasbo, Ribniški oktet, MPZ Lipa zelenela je... MPZ SCT oziroma RETRO, MPZ Tine Rožanc, Vox medicorum, MPZ Psallite, razni zbori Glasbene Matice, MPZ Jevnica, da nekaterih krajših sodelovanj in projektnih koncertov sploh ne omenjam. In tako se je, med drugim, zgodilo, da sem bil tekom let že vsaj štirikrat, če ne petkrat v Negotinu na Mokranjčevih dnevih.  Z različnimi zbori. Takšnih pevcev pa ni veliko. Opazili pa so me tudi kolegi in profesorji na Montanistiki, kar je imelo za posledico, da sem bil kar deset let kantor na znani stanovski prireditvi Skok čez kožo.

In koliko partitur sem v vseh teh letih predelal? Večinoma gre za krajše skladbe. Teh smo samo pri Ljubljanskemu oktetu prepeli preko 400. So pa vmes tudi daljše, kot na primer Carmina burana, Stabat mater (Dvorak), Berliozovo Faustovo pogubljenje, Fourejev Requiem, da Mozartovega niti ne omenim, itd. Seveda je pri študiju partitur potrebno tudi znanje klavirja. Ta pa se sčasoma razglasi. In tako sem tekom let uglasil kar nekaj klavirjev, kar še vedno občasno počnem. Z APZ-jem in Ljubljanskim oktetom smo zmagovali na mnogih pevskih tekmovanjih. Sodeloval sem pri snemanjih desetin vinilnih plošč, kaset in CD-jev, pa tudi televizijskih oddaj. Nekateri od teh posnetkov so na sporedu še dandanašnji.

Sem častni član APZ Tone Tomšič in dobitnik treh zlatih Gallusovih priznanj. Med drugim sem bil tudi kandidat za predsednika APZ-ja (leta 1983), vendar sem imel tedaj preveč drugih obveznosti.

Športno udejstvovanje
Naš oče je bil navdušen pohodnik in hribolazec. In tako sem bil že s petimi leti skupaj s celo familijo na vrhu Triglava, kasneje pa seveda še večkrat. V osnovni šoli na športnem področju nisem ravno izstopal z izjemo pri metu krogle, kar je bila posledica preganjanja dolgega časa na Savici med počitnicami v Bohinju. Tam je obilo zaobljenega kamenja, težkega kako kilo ali dve, ki smo ga metali v strugo in na ta način gradili jezove. Tako sem nehote dobil grif in muskulaturo za suvanje krogle.

Na gimnaziji sva z bratrancem Markom Bonačem marsikaj počela skupaj. Poleg tega, da sva bila sošolca, sva skupaj začela trenirati sabljanje pri olimpioniku Rudolfu Cvetku na Taboru, kasneje pa prav tako pri olimpioniku Marjanu Pengovu (očetu Tomaža Pengova) pri Olimpiji. Cvetko naju je navduševal, da bi se udeležila olimpijade v Münchnu (leta 1972), nama pa se je tedaj zdela olimpijada časovno preveč oddaljena v neki megleni, nedoločeni prihodnosti, obvezni treningi pa prenaporni. Sabljaška obleka pa se je tako ali tako le za silo posušila od enega treninga do drugega. In tako z olimpijado ni bilo nič, le Olimpijsko Delo smo prodajali (olimpijada leta 1968) in tako zbirali denar za maturantski izlet. Istočasno pa sva še veslala na Ljubljanici. Na razpolago je namreč bil le en skif in tako je bil eden od naju v čolnu, drugi pa na flosu, kjer je bral kako knjigo ali se učil za šolo. Potem pa sva se zamenjala. Vseskozi pa je potekala borba z brenclji, ki jih je bilo v tistih časih tam kar veliko, Ljubljanica pa relativno čista. Vsake toliko se je zgodilo, da je kateri od naju pozabil veslo v vodi in sledil je tako rekoč obvezen obrat čolna in nenadejano kopanje. To poleti ni bilo nič hudega, le čoln je bilo težko zvleči na mesto, kjer si lahko iztočil vodo iz njega, saj so bili bregovi Ljubljanice tedaj precej zaraščeni, flosi pa redki. Pozimi pa je bilo zato potrebno biti precej previden.

Zanimivo je, da noben od naju ni nikoli sodeloval na kakšni tekmi v veslanju, kot sabljač pa sem bil na državnem prvenstvu, in sicer v Zagrebu, vendar brez vidne uvrstitve; Cvetkov memorial pa je bil v Ljubljani tako rekoč zvezda stalnica in se je dogajal vsako leto.

Jamarstvo   
Ob učenju za maturo so mi misli uhajale h Govicu, znameniti bohinjski luknji, iz katere po močnih nalivih teče mogočen slap, ki se ga sliši tja do Bohinjske Bistrice. Leto pred tem smo se bohinjski mulci povzpeli do vhoda in se po rovu spustili do Nandetovega okna. Od tam naprej se pa brez jamarske opreme ni dalo in tako sem se odpravil na lov za jamarskimi lestvicami. Na Matici (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana) so me na hitro odpravili, pa sem se napotil še na Ajzenpon (v tistem času še Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar). Tedanji »spiritus agens« Dušan Novak me je povabil v jamarske vrste z besedami: «Najprej boste jame obiskovali z nami, da se naučite jamarske tehnike, potem pa po želji«. In je minilo enajst let, da sem se odpravil v Govic. Tedaj pa že z neoprenom in stisnjenim zrakom ob asistenci nečaka Jerneja Kalana. Voda je bila kristalno čista, le nekoliko mrzla (5 stopinj C). Z leti se je ob študiju bohinjske hidrologije pokazalo, da je jama Govic zgolj visokovodni preliv podzemeljske reke, ki površinskega toka sploh nima. Poimenoval sem jo Govic in je navadno bolj stalna in vodnata kot Savica (pogosto vsaj enkrat na leto praktično presahne), ta pa v jezero priteka okoli deset metrov pod gladino .

Že kak mesec po maturi sem se z jamarji odpravil v TNP (Triglavski narodni park). Bili smo sicer zgolj štirje, kar pa nas ni motilo, da se ne bi lotili tudi dveh jam, ki nas zaposlujeta še dandanašnji: Gamsove in Ledene jame na Viševniku. Gamsova  (uradno je to Brezno pri gamsovi glavici, Kat. št. JZS 3457) je bila kar nekaj časa najgloblja jama na Balkanu. V tistem času sem se udeležil tudi vseslovenske jamarske odprave v Pološko jamo nad Tolminom. Z Angležem Johnom Russumom sva se prebila v zgornje dele tega jamskega spleta, kar je pomenilo nov globinski rekord v Jugoslaviji. Prejšnjega  je držala Žankana jama v Istri, postavili pa so ga Italijani med vojnama, ko je bila Istra pod Italijo in je bil v tistem veljal že slabih štirideset let.

Jamarski sekciji PDŽ sem načeloval deset let. V tistem času je sekcija stopila na samostojno pot kot  Jamarski klub Železničar in pod tem imenom uspešno deluje še dandanašnji. Istočasno smo ustanovili tudi Društvo jamskih potapljačev »Proteus«. Članstvo v obeh društvih je bilo praktično isto, enako tudi predsednik. Proteus na žalost ne deluje več, je pa v svojem času zabeležil več pomembnih dosežkov (Postojnski splet, Ombla in Vilina pećina pri Dubrovniku itd.).

V organih Jamarske zveze Slovenije delujem že vrsto let. Začel sem v Katastru, bil član Tehnične komisije, večkrat selil in po potrebi tudi urejeval knjižnico, pomagal pri razpečevanju legendarne revije Naše jame in bil kasneje njen upravnik (25 let). Žal so se razmere proti reviji zadnja leta nekako zarotile. Do neke mere jo je nadomestila revija Jamar, pa tudi njej žal že pojenjuje sapa. Na prelomu tisočletja sem se nepričakovano znašel na mestu predsednika Jamarske zveze Slovenije (kandidat sem bil tudi že prej). Po spletu okoliščin sem bil tudi vodja Jamarske reševalne službe. Trenutno sem že četrti mandat član predsedstva JZS.

Sem avtor več elaboratov in mnogih strokovnih ter poljudnih člankov na temo jamarstva, napravil pa sem tudi nekaj sto zapisnikov in načrtov. Nekaj jam se po meni celo imenuje. Ko sem se pridružil jamarjem, je bilo v Katastru JZS okroglo 3.500 enot, sedaj (dobrih petdeset let kasneje) pa smo pri številki 15.000! Naneslo je, da sem prejel gradivo za Speleološki leksikon, ki ga je vrsto let zbiral mag. Dušan Novak. Prvotnih 500 gesel sem dopolnil. Tako ima Slovenski jamarski leksikon trenutno več kot 1.600 gesel in je objavljen na spletni strani Jamarske zveze Slovenije.

Za delovanje na jamarskem področju sem že v času Jugoslavije prejel državno odlikovanje (medalja Zasluga za narod), pred leti pa zlati znak JZS.

Zgodovinopisje
V šestem razredu osnovne šole sem prebral svojo prvo nekoliko debelejšo knjigo (365 strani), in sicer Valvasorjevo berilo, ki ga je pripravil Mirko Rupel. Gre za slovenski prevod zanimivejših odlomkov iz Slave Vojvodine Kranjske in nekaterih drugih Valvasorjevih del. In tako sem dobil obilo tem za npr. šolske govorne vaje in kasneje za razne članke, ki so obravnavali Valvasorja kot prvega znanega slovenskega jamarja, speleologa in hidrologa. Odmeven je bil zlasti članek o Valvasorju kot livarju, ki je bil objavljen v Livarskem vestniku leta 1983 ob tristoti obletnici ulitja Marijinega kipa po Valvasorjevem postopku litja tankostenskih skulptur, ki naj bi sicer stal na vrhu spominskega stebra pred Šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani. Tam pa ga že kakih pet let ni, ker ga baje restavrirajo. V šoli so nam Valvasorja predstavili kot tako rekoč vaškega posebneža. Kakšno je bilo vedenje o njem in njegovemu delu za časa Jugoslavije ponazarja prigoda z omenjenim člankom. Ob njegovem pripravljanju sem povprašal tedanjega urednika omenjenega strokovnega časopisa, če pozna Valvasorja. Globoko se je zamislil, potem pa vprašal: »Ja, v kateri livarni pa dela»? Kakorkoli – Valvasor ima v Ljubljani, hvala bogu, spodoben spomenik. Verjetno je to največji kip, kar ga ima katerikoli speleolog ali livar v svetovnem merilu.

Ukvarjal pa sem se tudi z drugimi temami, tako recimo tudi z zgodovino železnic na naših tleh. Odmeven je bil zlasti članek o Idrijski železnici in o pozabljenem železniškem tunelu pri Godoviču (dolg je 400 metrov) na projektirani trasi normalnotirne železnice Logatec – Godovič – Ajdovščina. Članka o Železniški livarni v Šiški, kjer sem bil obratovodja par desetletij, mi sprva niso hoteli objaviti nikjer, potem pa se je skoraj istočasno pojavil v kar štirih revijah z znatnim odmevom. Na osnovi članka Karola Rustje o železniških delavnicah v Šiški in o Gorenjski železniški progi sem pripravil obsežen tekst. Članek sem deloma popravil, deloma dopolnil in je bil namenjen obeležiti 150-letnico izgradnje te pomembne železniške proge, ki pa je žal v precejšnem delu razmontirana. Do natisa tega zanimivega teksta žal še ni prišlo in ga razpošiljam le po elektronski pošti zainteresiranim posameznikom, večinoma pa nekdanjim sodelavcem v Šiški. Ob obujanju spominov jim je seveda težko pri srcu in se jim orosi oko.

Pisanje o jamarstvu sem že omenil. Raznih prispevkov na to temo je več kot 100 in so raztreseni po raznih strokovnih publikacijah. Omembe vredni so predvsem zapisi o Bohinjskem jezeru in Govicu ter članek z naslovom Zidovja po slovenskih jamah. Omenim naj še originalna članka Kras Lesnega Brda in Kras ob južnem robu Ljubljanskega barja. In potem je tu še nekaj člankov povsem tehnične narave v zvezi z jamarskim raziskovanjem  - tako o jamarski razsvetljavi, izdelavi jamarskih lestvic, napravi TAC  (naprava za dviganje in spuščanje po vrvi v enem kosu ), o jamarskem vrvnem dvigalu itd.

No, in potem me je nekega dne znanec povprašal: »Ti posluš, a si že kdaj slišu za enga admirala, ki je bil rojen v Tminu«? Tolmin je menda znan po admiralih, ki so bili tam rojeni ali kaj? V šoli se o tem namreč nismo učili oziroma je bila ta tema nezaželena. In sem se lotil zadevne problematike po raznih virih. Nabralo se je nenavadno veliko visokih častnikov, ki so zasedali tudi najvišje položaje v Avstro-ogrski monarhiji (AO) in kasneje v Jugoslaviji. Najeminentnejši je brez dvoma Veliki admiral, Ljubljančan Anton Haus, ki je bil na začetku Prve svetovne vojne poveljnik AO mornarice in najzaslužnejši za to, da Italija na Jadranskem morju med njo ni izvajala nobenih vojnih operacij. Kaj se je dogajalo v neposredni bližini na Soški fronti je pa več ali manj znano. Vsekakor je Haus Borojeviću ščitil bok, sicer bi se fronta preselila na Savo ali še kam dlje -  z vsemi posledicami.

Med iskanjem podatkov o Hausu sem seveda naletel tudi na njegovo sestro Kitty, ki je v Avstriji znana in cenjena skladateljica, pri nas pa povsem neznana. In naletel sem tudi na njegovega sina Otona, uglednega slovenskega zdravnika-pulmologa, in vnuka Hermana, ki je maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po Drugi svetovni vojni je bil prisiljen Ljubljano zapustiti. Diplomiral je na MIT-u v ZDA kot elektroinženir, tam tudi doktoriral, postal profesor in raziskovalec. Ukvarjal se je z optičnimi znanostmi (laserji) in bil na tem področju očitno zelo uspešen. Več o Hausih glej naprej.

In še en zanimiv rezultat brkljanja po internetu: general Blaž Žemva, ki je bil nekaj časa tudi načelnik generalštaba AO armade, je bil nekoč poveljnik Mostarskega korpusa. Mislil sem si, da ta mož je bil pa tako visoko v vojaški hierarhiji, da ima gotovo kak marš na svoje ime. In res: Schemua Marsch na internetu je prinesel zadetek v polno. Pojavil se je posnetek neke vaške godbe visoko v tirolskih hribih. Pa tudi partitura se je našla; na Nizozemskem pri neki zadevni založbi. Nabavile so se torej note. In Godba Gorje je marš zaigrala na Novoletnem koncertu leta 2015. Oče obeh generalov, Janeza in Blaža Žemve, je bil namreč doma nad Krnico v bližini Gorij pri Bledu; kmetiji se pravi Pr Figovcu. Posnetek koncerta je na spletu pod naslovom Žemva marš.

Ob prebiranju kronike trga Moravče (tam v bližini je na gradu Belnek pred drugo vojno živel admiral Daublebsky mlajši, ki je v bližnji Drtiji ob cerkvi tudi pokopan) sem naletel na še enega znamenitega, skoraj pozabljenega Ljubljančana, na Jurija Slatkonjo. O njem nisem vedel skoraj nič. Med drugim je bil tudi dunajski škof in ustanovitelj znamenitega zbora Dunajskih dečkov, ki deluje še dandanašnji. Ker je leta 2022 minilo 500 let od njegove smrti, sem skušal animirati muzikologe, da bi pripravili kako slovesnost ob tej pomembni obletnici človeka, ki je še vedno številka ena na slovenski glasbeni sceni. Izkazalo se je, da omenjeni gospe in gospodje živijo v nekem svojem svetu in jih ostalo bore malo ali prav nič ne zanima. Pripravljen je bil sicer znanstveni posvet v organizaciji Slovenske matice in ZRC SAZU-ja, ki pa je minil dokaj neopazno. Edini opazni premik se je zgodil le na hiši, kjer je Slatkonja prebival v času, ko je bil v Ljubljani, in sicer na Ciril-Metodovem trgu številka 7. Tam je bilo postavljeno skromno, stilizirano obeležje ob vhodu v hišo, vendar brez pojasnjevalnega teksta. Precej drugače ga spoštujejo na Dunaju, kjer je v Štefanovi cerkvi tudi pokopan. Nemo propheta in patria!

In kako naprej?
Per aspera ad astra! (Preko trnja do zvezd) in novim delovnim zmagam naproti! V okviru možnosti…