Jurij Senegačnik: Nagovor ob 60-letnici mature

Drage sošolke in sošolci!

Ker so včasih tistim, ki so bili v stiski, rekli: »Dabitur vobis in illa hora«, sem si rekel: »Dabitur et mihi«. Gledal sem se, kako sem rasel od prve do osme šole, v kateri sem, kakor tudi v sedmi, sedel v zadnji klopi, tam med jakobinci, kakor je rekel prof. Turk.

Kadar se spomnim teh zadnjih let in imenitnih dogodkov, ki smo jih doživljali v 7. in 8.c, postanem kar boljše volje in še danes pred seboj vidim in slišim bodisi katerega od profesorjev ali pa našega nepozabnega Janeza Šmona, ki je z genialno natančnostjo umel ponoviti vse, kar se je dogajalo, vmes pa se je seveda ob pravem času domislil še kakega izboljšanja in kake napovedi. Vse je pokalo od smeha. Nekoč je v odmoru povsem nepričakovano vstopil v razred dr. Rupel kot inšpektor s hodnika. Janez je stal sredi med obema vrstama klopi in oponašal enega naših ljubljenih profesorjev. Rupel se je začudil: »Ja, kaj pa ste tako mirni in tihi, saj pri meni še med uro ni takega miru.« Šmona ni vprašal, zakaj stoji med klopmi. Ker ni kazalo, da bi kdo slučajno prepisoval kako domačo nalogo, kar je Rupel rad iskal, je brez slovesa odšel iz razreda, mi pa smo seveda bruhnili v smeh.

Že pred več leti sem po nekem srečnem naključju izvedel, da ima Ruža Jager Kapusova še vsa Izvestja. Bilo je veselje potopiti se v tisto branje, kjer se je obravnavala usoda našega rodu. O profesorjih si izvedel, koliko let jih bogovi že sovražijo (Quem diem odiere, magistrum fecere), o uspehih sošolcev in znancev pa čisto resnico. V življenju se pogosto srečamo s pompoznim geslom: »Resnica vas bo osvobodila«. Kakšna manj prijetna resnica o kakem popravnem izpitu je res marsikoga osvobodila skrbi, kje in kako najlepše preživeti počitnice.

Če se danes, po več kot 60 letih, spominjam mož in nekaterih dam, ki so se trudili, da bi nam predmet, ki so ga učili, čim bolj približali in ga napravili čim prijetnejšega, a jim to ni bilo vselej dano, mi stopijo pred oči Zora Pretnarjeva, romanistka, Branka Golubović, geografinja, sicer pa soproga majorja jugoslovanske vojske, Elizabeta Kozina, matematičarka, in Zora Vranešič, kemičarka. Branka Golubović je bila bolj kot po moževem priimku poznana po ljubkem vzdevku Majka. Prislužila si ga je pri urah srbohrvaščine, ko je s silnim zanosom recitirala razne srbske pesmi, v katerih se je pogosto ponavljala ravno beseda majka, z njo pa tudi patetični vzdihi, kot je npr. »ti kolevko starodavna«. Ob ljubkovalnem vzdevku bi človek pričakoval tudi nekaj miline z vsaj majhno porcijo ljubeznivosti in dobrote. A najbrž je soprog poklicni vojak tudi za njene dijake zahteval disciplino in strogost, da »bude reda i mira«, kot na jugu radi rečejo še danes. Spomnim se, kako je v tretji šoli razveselila enega od sošolcev, ki je nepripravljen moral pred kateder. Ko že na tretje vprašanje ni odgovoril pravočasno (zračni mobitel je bilo pri njej nevarno uporabljati), mu je s petimi besedami v kratkem stavku opisala njegovo bližnjo usodo do konca avgusta: »Sad ćeš da učiš létos.« Létos v slovenščini in srbohrvaščini nima istega pomena. Čeprav smo slutili, kaj mu je hotela sporočiti, smo vprašali še prof. Jurkoviča, ki je potem obrazložil, da létos pomeni poleti. Torej je tudi tokrat resnica osvobodila ubogega fanta kakih boljših počitnic in še v jeseni na popravnem izpitu je komaj izdelal.

V višji gimnaziji je Majka v sedmi šoli poučevala tudi geografijo. Tudi tu se je včasih za koga slabo končalo. Mi smo imeli srečo, da nas je ta predmet učil prof. Baučer, naš razrednik, ki nas je učil tudi mineralogoji. Zemljepisa po nekem neizrečenem dogovoru sploh ni izpraševal, marveč si dobil enako oceno kot pri mineralogiji.

Zore Pretnarjeve se zelo dobro spominjam in vem, da smo obžalovali, ko je bila prestavljena in jo je nasledil stari prof. Marn, ki je čez nekaj let umrl. Še v nižji gimnaziji smo se spoznali tudi s prof.Elizabeto Kozinovo, ki je imela ljubkovalno ime Rdeča mravljica, zaradi svojih las z zelo rahlim rdečim nadihom. Bila je res bolj ljubeznive sorte in počasi smo spoznavali, da bomo ostali živi in v glavnem nepoškodovani, čeprav je tudi pri njej kdo izvedel, da se bo moral učiti létos.

Živo se pa spominjam zadnje ure matematike v sedmi šoli. Moje takratno razmišljanje o prihodnosti in o študiju po maturi ni vključevalo nobene možnosti, da bi še kdaj v življenju iskal kak primeren izraz za logaritmiranje in podobno. Smatral sem, da bo

dovolj, če bom v postmaturitetnem življenju obvladal vsaj še sklepni račun, tako da bom znal manipulirati z mesečno plačo in pozneje s penzijo, če jo bom dočakal.

Ko je Rdeča mravljica Betka stopila v razred, je najprej napisala vse potrebno v razrednico, potem pa nekam slovesno povedala, da mora žal tudi v tej ganljivi uri, ko se nekateri za vedno poslavljajo od matematike, še nekoliko spraševati. Meni se je vse skupaj zdelo malce nenavadno, ona sama pa je gledala kar nekaj prijazno in ljubeznivo in skoraj sem pričakoval, da bo stopila dol do prve klopi in koga pobožala. No, pa je bilo malo drugače. Tisti, ki je pozneje res bil pobožan, je moral sam priti k tabli. Kaj se je zgodilo?

Ljubljenec našega razreda, Janez Šmon, veliki nesojeni igralec, je bil tudi na tem, da se bo matematiko učil – létos.

Sed dis aliter visum – toda bogovom se je zdelo drugače. Nekaj dni pred tem so dijaki naše gimnazije v Drami uprizorili Cankarjevo dramo »Jakob Ruda«, Janez Šmon pa je z velikim uspehom igral glavno vlogo, kar se mu je pri pregledovanju grehov očitno štelo v dobro. V šesti šoli je padel na popravnem izpitu pri prof. Kuncu. Po mnenju očividcev mu je bila storjena krivica in sedaj se je eden od njih spomnil na to in s tem seznanil drago Betko. Odgovor med našo zadnjo uro je bila naslednji: »Šmon, pridite k tabli.« Na tabli pa sta bila narisana krog in zunaj kroga premica. Vprašanje se je glasilo: »Šmon, povejte, ali ta premica seka krog, ali se ga dotika, ali gre mimo njega.« Janez se je poravnal v nekoliko junaško držo, kot smo jo videli nekoč v osmi šoli, ko je recitiral v unionski dvorani (pred banom dr. Natlačenom), in odgovoril s svojim žametnim basom: »Gospa profesor, povsem očitno je, da premica kroga ne seka in se ga ne dotika, ampak gre mimo.« Gospa profesorica se je ljubeznivo nasmehnila in odgovorila: »No, Šmon, tudi pred tablo znate dobro igrati, ne samo v gledališču.« V današnjem času bi si ob takem dogodku upali tudi zaploskati, pa smo to raje storili med odmorom, ko smo Janezu čestitali.

Med vojno leta 1943 se je tudi Betka, tako kot nekateri nekdanji dijaki, znašla v Gonarsu. Šla je torej z nami, nekdanjimi dijaki, skupaj po poti vsega zemeljskega.

V sedmi šoli smo sredi leta za grščino spet dobili prof. Koletiča, ob čemer je seveda zavladalo splošno veselje. V razredu, ki je bil pred nami, so ob začetku šolskega pouka s strahom pričakovali, kdo bo prišel za grščino. Deset minut po zvonjenju je prilezel v razred prof. Koletič ali na kratko Kole. Nastalo je huronsko vpitje in vzkliki: »Živijo, Kole!« Po kratkotrajnem pomirjevanju jih je uspel utišati in dejal: »Fantjè, dejte mirvat! Al, če se sultan premisl, pa dobite gospoda Tômca kukr u bê, al bôte kri scal!« Res ljubezniv pozdrav in sporočilo, da lahko krvav urin dobiš že v mladih letih, kaj bi čakal na starost. No, sultan si ni premislil in tako se je potem lepa pravljica, da si za grščino imel Koleta, srečno končala. Naš 8.c sicer ni imel gospoda Tômca, ampak tolstoritega Ahajca, prof. Lovšeta, kjer je bilo precej manj prijetno, kot bi bilo pri prof. Koletu.

Iz različnih življenjepisov, časopisnih zgodbic itd. velikokrat izvemo, da so možje (pa tudi žene) eksaktnih znanosti včasih čudaški, lahko tudi neprijetni, čeprav bi jim moralo biti povsem jasno, da je 2 2 vselej 4. Pri politikih je to seveda drugače.

Od eksaktno mislečih mož na naši gimnaziji bi omenil štiri: prof. Zieglerja, prof. Kunca, prof. Medveša in Antona Gorupa (ali Tônija).

Kadarkoli se spomnim Zieglerja, bi rekel, da je bil to nekakšen sen iz kresne noči. Odličen strokovnjak, saj je zadnja leta pred upokojitvijo predaval višjo matematiko na podiplomskem študiju matematikov. Včasih sem imel občutek, kot da je to moj starejši brat, ki me skuša ukrotiti, da ne bi streljal prevelikih kozlov. Po končani gimnaziji sva se velikokrat srečala in poklepetala.

Profesor Kunc je imel po vstopu v razred navado reči: »Štirje močni po aparate torej!« (če je šlo za pouk fizike). Nekemu dijaku, ki se je rad pošalil, je nekoč ob vstopu v razred prišlo na misel, da bi izrekel iste besede, da bi bilo malo smeha. A fant ni dobro pogledal v razred, kajti če bi, bi bil tiho. Pozdravil je sošolce s tole spodbudo: »Štirje močni po ata torej!« Ata Kunc se je na srečo samo nasmehnil in rekel: »Ata je že tukaj.« Nasmeh, pravijo, mu je tistikrat še kar uspel, sicer pa ga obrazne mišice niso rade ubogale, če je šlo za smeh. Instrumenti so torej ostali v kabinetu, ata v razredu, posledic ni bilo.

V 7.a (dekliškem) razredu, kjer so po mojem mnenju imeli strožje profesorje kot v našem 7.c (imeli so tudi gospoda Tômca), je matematiko poučeval prof. Medveš. Rad je pil črno kavo, kadil, pa tudi kaj krepkega popil, če je bil ravno v taki družbi. Bil je zelo družaben in je s prijatelji rad krokal, kot smo temu včasih rekli. Zgodilo se je potem seveda, da je noč kaj hitro minila, zjutraj pa je bilo treba v šolo. Tam pa je lahko in tudi moral spraševati, pa tudi razlagati novo snov, ki pa bi jo bilo hvalevredno prejšnji večer malce pregledati. Ker pa je iucundum et bonum fratres habitare in unum, se je našemu dragemu profesorju včasih pripetilo, da mu je jezik bolj slabo tekel in raje ni obravnaval nove snovi, marveč izpraševal, ker je bilo tu manj nevarnosti. Njegova strogost je bila po takih prekrokanih nočeh še večja in če dijaki niso dovolj dobro in hitro odgovarjali, je pogosto vpil: »Saj ste sami kozli!« Ker pa je tisto o kozlih izgovarjal bolj kot »U«, se je slišalo kuzli. In tako se ga je prijelo lepo ime: Kuzli.

Nekoč med odmorom, ko sem pred konferenčno sobo čakal prof. Puglja za šolske zvezke, se je na hodniku pojavila tudi preprosta ženica od nekod z dežele, ki se ji je videlo, da je prvikrat na gimnazijskem hodniku. Hotela me je ravno nekaj vprašat, ko je iz dvorane prišel prof. Pugelj in jo vprašal: »Ja, kaj pa bi vi, mamca, radi? Koga pa iščete?«. »Veste, gospod,« mu je odgovorila, »rada bi prof. Kuzlija, on uči mojo hčerko matematike.« Profesor je takoj razumel nevarnost in me je po francosko vprašal: »De qui s'agit-il?« Povedal sem mu bolj potiho, za koga gre, nakar je mamci odvrnil: »Grem pogledat, če je gospod, ki ga iščete, že prišel iz razreda, in ga pošljem sem. Ima pa na šoli še drugo ime, ki se glasi Medveš, in pod tem je bolj poznan, da boste vedeli.« Kako je potem Kuzli lajal, pa ne vem.

Najžlahtnejši spomini o duhovih, ki naj bi nam posredovali eksaktne znanosti, pa gredo seveda enemu samemu: Antonu Gorupu, po domače Tôniju, doma iz Tomaja. Leta 1937 je na lastno prošnjo dosegel prestavitev iz Celja v Ljubljano. Nek hudobnež je menda ob njegovem prihodu iz Celja izjavil: »Pri nas ne bo (več) joka, v Ljubljani pa bo škripanje z zobmi.« Do tega zadnjega je res prišlo, saj imajo sedmo- in osmošolci še zdrave zobe in lahko dobro grizejo, pa tudi ugrizniti znajo.

Tônija smo za poskušnjo imeli septembra in oktobra 1937, v četrti šoli, za matematiko, potem pa je prišla Rdeča mravljica, o kateri sem že govoril. Hkrati nas je za grščino zapustil Lovše in nasledil ga je gospod Tômc. Pa zaradi grščine nisem dobil krvavega urina, še celo do poznih let ne.

V sedmi se je potem Tôni pojavil kot izreden pedagog. Bil je sposoben natanko razložiti (kar pomeni: sede dobesedno prebrati) tudi do osem strani na uro iz slavne in tedaj drage Adlešičeve Fizike, ki je stala 120 dinarjev.

Našemu 7.c razredu je izkazoval posebno ljubezen, ki se je morda začela jeseni leta 1937 na ljubljanskem velesejmu.

Nekaj postpubertetnikov – sedmo- in osmošolcev – se nas je zbralo, da gremo na velesejem. Ko smo si ogledali razstave, smo želeli obiskati še zabavni park – za tamkajšnje dobrote v obliki hrenovk in piva žal ni bilo denarja. Obiskovalci so tu lahko preizkusili tudi svoje različne spretnosti: v streljanju, v uspešnosti pri metanju krogle na določen cilj itd. Kroglo je bilo treba vreči v lik, sestavljen iz praznih konzervnih škatel, položenih v več vrstah druga na drugo, vsaka vrsta je bila, gledano od spodaj navzgor, ožja, čisto na vrhu je bila ena sama škatla. Na voljo so bili trije meti. Dobil si lahko pravo ali tolažilno nagrado, ali pa si se lahko samo obliznil in poskušal še v drugo. Od nekod se je pojavil tudi naš dragi Tôni. Verjetno je kdaj v življenju že ustrelil kakega kozla, ali pa jih je bilo celo več, zato se za tekmovalno streljanje ni odločil, tako da so opazovalci, bodoči abiturienti, samo gledali, kaj bo sledilo. Veliki mojster se je odločil za ciljanje na konzervne škatle. Vrže prvič in zgreši, brat našega Janeza Matjašiča pa precej glasno: »Nič.« Drugi met spet ni uspešen, Matjašič pa: »Zôpet nič. Jôj, to je slabo.« Z natanko temi pripombami je Tôni spodbujal svoje dijake pred tablo, zdaj pa mu je Matjašič (menda Milan po imenu) vračal milo za drago. Tôni bi se rad nasmejal, pa mu ni šlo, zato je Matjašiču požugal s prstom in dejal: »Matjašič, še enega brata imate na gimnaziji!«

Usoda je potem nanesla, da smo v sedmi res dobili Tônija za fiziko, ali kot je on po tônijevsko govoril: fêziko. Naš Janez, poznejši ugledni biolog in akademik, pa je morda Tônija res spominjal na neuspeh na velesejmu, ali pa je bilo kaj drugega, kar mu na našem razredu ni ugajalo, in nam je želel dati to vedeti.

Proti koncu šolskega leta, v sedmi, so ga poklicali na orožne vaje. V tistih časih so bili pri vojakih zlasti kaplarji pomembno osebje in steber armadne strukture, bili so, kot se je tedaj reklo »bog bogova«.

Nek očividec, ki je takrat delil usodo s Tônijem, je pripovedoval resnično zgodbico o dogajanju v kasarni. Prvi pozdrav s strani kaplarja je bil: »Ajde, ti, cvikerašu, kako se zoveš? Šta si po zanimanju?«

Odgovor: »Ja sam profesor matematike i fêzike.«

Kaplar: »Ti za mene uopšte ne postojjš, ti si za mene manje od ništa. Pa i činiš mi se veoma neugodan! Ali ipak da nešto razjasnimo. Rekao si fêzike. Šta je to zapravo, fêzika?«

Tôni odgovori: »Kaplare, to vam je nauka o snazi, o promjenama situacija različitih tela, nauka o različitim kretanjima i pokretima.«

Kaplar: »Nešto sumnjivo mi ti pričaš, valjalo bi da isprobamo. Da vidimo, kako ti kao fêzičar umeš da izvodiš naše veoma omiljene svakodnevne pokrete u oblici ćučanja. Ajde, profesore, ćučaj: jedan, dva, gore, dole itd.«

Ko je kaplar zaslutil da je Tôniju utrip že dovolj narastel, mu je rekel: »Na mestu voljno, odmaraj, dok ne dođe drugi zadatak. Čekaj me ovde, je ću se vratiti nakon pet minuta.«

Po navedenem času se je kaplar spet pojavil, v roki pa je držal kos šolske krede. Tôni sploh ni slutil, kako veliko priznanje bo doživel. Šla sta po glavnem hodniku skoraj do konca. Na eni strani je bilo več vrat, skozi katera so tu in tam vstopali in izstopali, vrata so bila sveže pobarvana in očitno zato še neoznačena. Na drugi strani hodnika je bilo troje vrat, prav tako brez oznake, a izza njih je prihajal vonj turističnega indikatorja: amonijaka, rahlo pomešan s sledovi žveplovodika. Ni bilo mogoče zgrešiti, kaj je za njimi.

Na kaplarjev ukaz: »Stoj!« sta se oba ustavila in kaplar je spregovori: »Šta ti misliš, šta je u prostorijama tu levo?«

Tôni: »Kancelarije, jer ljudi izlaze i ulaze.«.

Kaplar: »Pa evo, i tu desno ljudi izlaze i ulaze, šta ima tu?«

Tôni: »Odavde izlazi loš miris, ovde je zahod.«

Kaplar: »Reci ti meni, profesore, šta se tebi čini, je li moguće, da se neko zabuni, pa da umesto u kancelarije, koje nisu označene, ulazi u zahod?«

Tôni: »To je svakako moguće i mogao bi se i koji rukovodioc zabuniti.«

Kaplar: »Šta bi trebalo učiniti?«

Tôni: »Označiti sva vrata od zahoda.«

Kaplar: »Kako se to uradi?«

Tôni: »Treba označiti zahod na brojčani način.«

Kaplar: »Šta je to, brojčana oznaka?«

Tôni: »To je jedan broj ili broj u paru, koji se napiše na vrata, da se komandant puka slučajno ne zabuni i umesto u kancelariju ulazi u mirisljivo područje.«

Kaplar: »Veoma komplikovano tumačiš situaciju. Reci sada ukratko: Šta treba uraditi?«

Tôni: »Na svaka vrata treba napisati po dve nule i to dosta visoko, da se dobro vidi.«

Kaplar: »Drago mi je, što si tako jasno odgonetio taj zadatak. Prema tome da si matematičar in fêzičar, koji je u svom životu napisao mnogo hiljada brojeva, činiš mi se najpodesniji, da izvedeš taj poverljivi zadatak.«

Z elegantno kretnjo je izročil Tôniju kos krede in rekel: »Ajde, profesore, piši nule i ne zaboravi, da si za mene nula i da za mene uopšte ne postojiš, a uz to si još veoma neugodan.«

V otroški risanki Cipek in Capek, ki smo jo pred nekako sedemdeset leti z veseljem brali, je bilo ob prehodu iz ene dogodivščine v drugo zapisano: »Prva zgodba je minila, prvi druga bo sledila, drugi pa tretja.« In ker včasih pravijo, da ima lahko vrag mlade, bomo videli, da je najbrž nek mlad parkelj na Miklavžev večer Tônija spravil v hudo zadrego.

Poglejmo:

Datum: 5. december 1940.

Kraj: kapela na Klasični gimnaziji v Ljubljani.

Dogajanje: prihod sv. Miklavža s spremstvom v gimnazijsko srenjo, sestavljeno iz profesorjev in dijakov. Sv. Miklavž je bil zelo veličasten in res nebeško prijazen, tako da si se začel oprijemati misli, da bi bilo ob njem kar dobro. Sv. Anton je bil oblečen v ponošeno kuto, izposojeno iz frančiškanskega samostana, dobro prilepljena brada pa mu je spremenila obraz. Tudi svoj lepi bas je Janez Šmon, ki je igral sv. Antona, spremenil v nežen glas ubogega samostanskega fratra, tako da smo se smejali, kadarkoli je odprl usta. Pred nekaterimi profesorji se je sv. Miklavž ustavil, sv. Anton pa je vsakemu postavil strokovno vprašanje. Dr. Turk je bil vprašan, zakaj ima Mussolini zelene naramnice. Pa ni vedel in šele sv. Anton je povedal, da vendar zato, da mu hlače ne padejo dol.

Sv. Miklavž, ki je dobro poznal skrivnosti 8.c in slišal za 28 slabih ocen iz fêzike v drugi jesenski konferenci, se je s spremstvom ustavil tudi pred Tônijem. Ubogi mali sv. Anton je stopil pred Tônija in ga z milim glasom ponižno pozdravil, nato pa je Miklavž odprl knjigo in iz nje je sv. Anton prebral za Tônija vprašanje, na katero ta ni znal odgovoriti. Miklavž s spremstvom in publika so pričakovali odgovor. Namesto njega pa sveti Anton: »Jôj, nič! To je slabo. Saj fêzika ni nobena skrivnost.« In se je sv. Miklavž oddaljil, parklji pa živahno poskakovali. Tôni je z zamudo odgovoril: »O tem se bomo še pogovorili kdaj drugič, ko bo več časa.« A ta drugič je bil že takoj naslednji ponedeljek, tretjo uro, ko je bila ura fêzike.

Šmon je že vstal v klopi in čakal, kdaj bo poklican pred sodni stol. In res se zasliši glas: »Šmon, pridite malo semkaj.« Na splošno je veljalo, da si pri fêziki izgubljen, če te je Tôni poklical k tabli. Tako je bilo tudi tokrat. Šmon sploh ni znal odgovoriti na vprašanje, Tônijeva replika na to pa je bila: »No, Šmôn, saj fêzika ni nobena skrivnôst, je rekel svêti Anton. No, pa boste še drugič kaj povêdali.« Tolažba in upanje sta torej obstajala in to je za prvo silo zadostovalo.

V začetku leta 1941, ko se je naše šolanje vsak dan bolj bližalo koncu, so se na nebu zbirali grozeči oblaki vojne. Marsičesa je že začelo primanjkovati in prvi od naših profesorjev, ki si je dal čustva med uro, je bil prijazni Franc Gnjezda, ki je gotovo vsem ostal v nepozabnem spominu.

Nekoč je kar med uro zagodrnjal: »Ja, kruha ni, moke tudi ni.« Poltiho je tej ugotovitvi sledila Šmonova replika: »Kmalu me bo hudič vzel.« Razred se je zakrohotal. Gnjezda pa, ki tega na drugem koncu razreda ni prav dobro slišal, ni reagiral in je nadaljeval: »Eheu me miserum!« Ker je tisto leto v 8.b učil latinščino, mu ni dalo miru, da ne bi vprašal, kako bi ta vzklik poslovenili. Šmon se je nepoklican oglasil in rekel: »Jebenti žalost!« Tudi Gnjezdo je popadel smeh in kar nekaj časa je gladil svojo sivo bradico, nato pa dejal: »Ja, Šmon, kar dobro ste zadeli smisel. Če bi pa ta prevod v šolski nalogi ocenjeval moj spoštovani kolega Žitnik, bi mu dal oceno db, dvakrat podčrtano, kar pri njem pomeni: še pozitivno.«

V osmi smo imeli ob ponedeljkih zjutraj prvi dve uri umetnostno zgodovino. Zbrali smo se okrog katedra, od koder nam je Gnjezda kazal različne slike. Vendar so se številni zavedali nevarnosti, ki je grozila tretjo uro, ko je v razred prišel Tôni. Nekoč je Gnjezda opazil, da v prvi in drugi klopi pazljivost ni ravno na višku in da nekateri dijaki gledajo pod klop. Kljub svojim starim kostem je kot maček skočil s katedra, da bi se prepričal, kaj je pod klopjo. In kaj je našel? Adlešičevo Fiziko. Potem je ves razjarjen izjavil približno takole: »Ja, porka fiks! Kakšna škoda. Jaz se tukaj trudim z umetnostjo, vi pa tako nesmiselno zabušavate in zapravljajte čas. Ja, si bom pa zabeležil te tiče!« Klemenčič, ki je bil bolj majhen, je uspel zlesti kar pod klop in ni bil registriran kot nasprotnik umetnosti.

Prof. Gnjezda je bil neuničljiv perpetuum, saj so mu tudi šolske ure s predvidenimi 45 minutami le redko zadostovale, da je povedal oz. opravil vse, kar se mu je zdelo potrebno. Tako je npr. tisto leto v 8.b pri Horaciju ob zvonjenju rekel: »Ja, zdaj pa 50 verzov, kar hitro.«

Ko so prevajali znano Horačevo odo Non omnis moriam multaque pars mei vitabit …, je začetek prevedel z besedami »Moj celek ne bo umrl« in fantje v začetku sploh niso vedeli, za kaj gre.

Sicer pa je bil ob svoji strogosti imeniten in priljubljen gospod, ki se je ponašal s hčerko, tudi klasično filologinjo. Ko smo bili skupaj na valeti pri Slepem Janezu v Dravljah, nas je potem, ko smo se že razživeli, nekam otožno pogledal in rekel: »Ja, tempus venit, venit tempus super te, fac conclusionem.« Kakšne so bileconclusiones nostrae factae post hoc tempus, pa je pokazala povojna bilanca našega razreda, ki jo omenjam v nadaljevanju.

Kako rad nas je imel profesor Gspan, se je pokazalo 25 let po maturi, ko je prišel na obletnico. S seboj je prinesel redovalnico za svoj predmet, iz katere smo lahko ugotavljali vse svoje grehe, žalitve in malomarnosti pri slovenščini. Vedno je bil ljubezniv gospod; da si nas je tako skušal ohraniti v spominu, je bilo prav ganljivo. Jeseni, ob začetku pouka je dejal, da se veseli, da bo tudi on z nami maturiral, s čimer je želel povedati, da do tedaj še ni sodeloval pri neki višji maturi. Ko je v razredu zagledal nekaj starih znancev, ki jim je bil razrednik v šolskem letu 1933/34, se nas je kar vidno razveselil in dejal: »Vsaka dobra stvar pride nekoč prav, če ne prej, pa po sedmi letih. Ker smo se pred sedmimi leti v vaši prvi šoli dobro razumeli, se bodo našle medsebojne simpatije nadaljevale.«

Žal se njegovo veselje, da bo naposled »maturiral«, ni izpolnilo, ker je spričevalo za 8. razred zaradi vojnih razmer veljalo tudi kot maturitetno. V normalnih pogojih so bili rezultati na maturah dokaj dobri. Treskalo je le pri narodni zgodovini, če je bil izpraševalec dr. Turk. Nestl pri kajmakčalanskih zadevah ni poznal šale in je dejal: »Nekaj tistega malega Melika bo že treba znati,« knjiga pa je imela 500 strani precej drobnega tiska in veliko zanimivih podatkov, kako so se zlasti naši južni bratje poslavljali s tega sveta. Eden se je zbudil z odrezano glavo, drugemu je tičal handžar v prsih itd. Ker mature ni bilo, je prijetni uradni pogovor z Nestlom odpadel, so pa zato bili toliko prisrčnejši pogovori z njim na srečanjih. Nekoč nam je v kolodvorski restavraciji ob štirih zjutraj s svojim basom kar uspešno prepeval arije iz ruske opere. Ko sem ga v šali vprašal: »Nestl, ali še veš, kje v razredu sem sedel,« se je gromko nasmejal in rekel: »V zadnji klopi, med jakobinci.« Res sem vso višjo gimnazijo sedel v zadnji klopi, od koder je bil boljši razgled na sleherno dogajanje v razredu.

Ob neki čisto običajni uri so se odprla vrata in vstopil je stari sultan, direktor dr. Lokar. Imel je navado, da se je usedel v kako klop bolj zadaj in potem nekaj časa prisostvoval pouku. To ne bi bilo nič posebnega, če … Ravno tedaj, ko je sultan vstopil v razred, je iz klopi pred mano močno zadišalo, pa ne po mokrocvetočih rožcah poezije, ampak po nečem drugem. Sultan pa je svoje korake usmeril naravnost proti zadnji klopi in prisedel k meni. Toda obsedel je le za hip, nato pa se je dvignil in kljub svoji ne povsem vitki postavi kot raketa hitro švignil k sosednji klopi, se usedel in prisostvoval pouku v povsem normalnih ekoloških razmerah. Na srečo je kmalu zvonilo, ker smo tisti iz leve vrste klopi le težko zadrževali smeh. Zato pa je bil ta med odmorom toliko glasnejši.

Spomini na naša gimnazijska leta pa bi bili nepopolni, če ne bi vsaj nekaj vrstic posvetil tudi veroučitelju,prof. dr. Jakliču, ki smo mu rekli kar Jaka. K nam je prišel s poljanske gimnazije, spomladi leta 1936, ko je nasledil dr. Zupana. Dobro se je spominjal mojega brata in sestre, ki sta nekaj let prej maturirala na poljanski gimnaziji.

Za šolske ure se je temeljito pripravljal in je zelo dobro, jasno in prepričljivo predaval; večkrat je povedal tudi kaj koristnega in zanimivega za življenje. Bil pa je bolj slabih živcev in precej razdražljiv, tako da te je nadrl, če si se na glas useknil ali zahreščal, rekoč: »To pa kar v pavzi opravite!« Tudi ob drugih priložnostih ga je včasih zaneslo, da je zaropotal, kot je bilo na duhovnih vajah v novembru 1940, ki smo jih imeli v Križankah.

Z dvema sošolcema smo jo tik pred zadnjo molitvijo na hitro ucvrli iz cerkve, da bi nekje v bližini še ujeli nek »civilni« program. Če bi jo ubrali po Gosposvetski ulici, bi se vse srečno končalo, a mi smo se namenili iti po Vegovi. Komaj smo prišli do Gregorčičevega spomenika, jo okoli vogala primaha Jaka, ki je imel mašo ob devetih. Kar obstal je, lovil sapo in nas gledal, nato pa izdavil: »Kogá pa vi trije?« Vsi trije smo seveda obstali in spiritu humilitatis et in animo contrito, to je v duhu ponižnosti in skesanega srca. Odgovoril sem: »Ja, konec je že, gospod profesor.« »Kje so pa ostali,« je vprašal Jaka. Na moj odgovor, da so še v cerkvi, kjer končujejo molitve, je čisto po vojaško ukazal: »Na levo krug, takoj nazaj! To je pa že tako nemarno. Jes vam bom dal!«

Pri naslednji veroučni uri je naročil, naj od staršev prinesemo izjavo, da so seznanjeni z našim disciplinskim prekrškom. Zadevno izjavo sem kot Jurij Senegačnik mlajši sicer mislil podpisati kar sam, a me je pri tem zalotila sestra, ki je bila tedaj že zdravnica, in jo je, kot že prej povedano, Jaklič nekoč tudi učil. Moral sem ji povedati, kako in kaj, in je nato vzela slavni habeas corpus actum ter informirala še mater in očeta. Oče je zadevo zaključil z razsodbo: »Za takle greh se trenutno še ne daje odpustkov.« Ker sem ga na izjavi že podpisal, je rekel, naj tako kar ostane. Izmazali smo se torej brez ukora, ki bi mi preprečil, da bi imel v maturitetnem spričevalu vedenje odlično – to bi se mi namreč zgodilo šele drugič v osmih letih.

Da je naš Jaka včasih stvari presojal sub specie aeternitatis, dokazuje še nek drug dogodek. Novembra 1939 sem pri izpraševanju tako slabo odgovarjal, da sem bil prepričan, da sem dobil »fajfo«. Pa v dijaški knjižici ni bilo nič napisano. Nek sošolec pa je pripovedoval, kako bi brez Jakličeve intervencije na razredni konferenci zanesljivo letel z gimnazije. Je pač naš Jaka ravnal v skladi s 129. psalmom De profundis: Si iniquitates observaveris Domine, Domine quis sustinebit – Ako boš gledal na grehe, Gospod, Gospod, kdo bo obstal!

Če mu je kdaj ob koncu šolske ure še ostalo nekaj minut, je bil tudi za kak pogovor. Naš nadebudni France Kosmač mu je zelo rad postavil kako vprašanje, ki običajno ni bilo čisto brez bodic, tako da se je Jaka utegnil tudi razjeziti. Ob neki taki priložnosti mu je nekako avtoritativno v treh besedah povedal svojo psihološko oceno: »Kosmač, ste neurejen!« Sam se Jakliča dobro spominjam še iz četrte šole, ko se je bilo treba pripravljati za maturo. Naš razred z abecedno oznako 4.d ni ravno obetal kakih velikih duhov in nekatere je bilo male mature precej strah. Spomnim se, kako je bil ob koncu neke ure splošen tolažnik in spodbujevalec malodušnih; za zgled, da je treba vztrajati in se res truditi, če hočemo kaj doseči, je navedel rek sv. Avguština iz 4. stoletja: Si potuerunt hi et hae, cur non te Augustine? Če so zmogli ti in te, zakaj ne bi še ti, Avguštin? Ta rek mi je bil povšeči. Velikokrat sem se ga spominjal ob različnih neljubih obremenitvah, ki jih prinese življenje.

Kako je bilo z našim razredom po vojni, nas seveda ni moglo veseliti, ker jih je dosti manjkalo, preživeli pa so bili bodisi doma v Sloveniji, bodisi v tujini. »Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Westfaliji so nam izginili, več ne uzre jih naše oko in tujina diči se z deli njihovih rok,« je Oton Župančič zapisal že skoraj pred sto leti. Victa remisit frena rector et navem dis votisque reliquit – »Ko je vihar uničil krmilo, je krmar ladjo prepustil bogovom in molitvam,« poje nekje Ovid.

Z dediščino naše Almae matris smo stopili v življenje, potem ko nas je osem let s skrbjo in ljubeznijo oblikovala in nam naposled dala svoj pečat.

Danes se naša nekdanja gimnazija lahko ponaša tudi z našim razredom, saj je dal domovini in tujini inženirje, zdravnike, duhovnike, univerzitetne profesorje, raziskovalce in štiri doktorje znanosti, med njimi dva akademika. Razred pa je dal tudi umetniške duše: nadarjenega umetniškega slikarja, ki mu je usoda pretrgala nit življenja že leta 1942, imeli pa smo med nami tudi dva pesnika: Franceta Balantiča, ki je jeseni 1943 tragično preminil v ognjenih zubljih, in Jožeta Šmita, ki je še danes med nami. Paleta naših poklicev in nagnjenj je bila torej zelo široka, naši pristopi k dnevnim dogajanjem pa so pogosto bili nekoliko bolj umirjeni in obrušeni, kar so ustanovitelji ljubljanske klasične gimnazije pred sto leti najbrž tudi pričakovali.