Jurij Senegačnik: Nagovor ob 65-letnici mature

Zlasti pozitiven in v mejah normale pa je bil – uganite kdo? Prof. Dušan Hinić, sicer vojvodinski Srb, kemik in fizik, tisto leto pa je v našem razredu učil srbohrvaščino. Bil je najbolj priljubljen in popularen že zaradi poučevanja fizike in kemije v 3., 4. in 7. razredu. Kjer so ga dobili, so si lahko krepko oddahnili. Pri nas, v prvi šoli, je bil kot naš dobri očka. Ko smo nekoč obravnavali neko pesmico rodoljubnega značaja, v kateri se je eden od verzov glasil: »Oj, ti kravo, muzo moja«, kmalu potem pa je sledil klic: »Oj, čoveče pravedniče, jadan božji službeniče«, smo ga začeli imenovati kar Božji službeniče. Najbrž tudi on sam ne bi nasprotoval.

V tretji šoli nas je potem učil fiziko, v četrti pa kemijo. Kljub bolj polomljeni slovenščini smo ga dobro razumeli, zaradi njegovega duhovitega izvajanja pa smo se pogosto tudi prisrčno nasmejali. Glede vedenja dijakov je bil precej rahločuten. Ko je nekoč šel s sprehoda po Tivoliju, kjer nas je nekaj tretješolcev igralo hazardno igrico z dinarskimi kovanci, nam je lepo odzdravil, sicer pa ni rekel besede. Ko sem pa na izpraševanju tik pred konferenco precej stokal in nazadnje spravil skupaj tisti »je še pozitivno«, pa se je Duško nad mojim neznanjem glasno pritožil: »Bolje, da fiziku učite nego da kockate u Tivoliju.« No, pa sem imel!

V tretji šoli so nam izmenjali profesorja francoščine in verouka. Za francoščino smo dobili prof. Marna, ki sem se mu kmalu prikupil s poznavanjem enega njegovih gramatičnih pravil, ki jih je uporabljal že prej na poljanski gimnaziji.

Od tam je prišel tudi novi veroučitelj, prof. dr. Franc Jaklič. Pri medsebojnem spoznavanju se je ob mojem priimku spomnil mojega brata in sestre, ki sta ravno malo prej končala poljansko gimnazijo. Že kar pri predstavitvi mi je dejal, da moj dosje še daleč ni tako privlačen kot bratov in sestrin. Ker je domneval, da v letnem semestru tretje šole že moram nekaj znati, mi je kar po latinsko svetoval imenitno zdravilo, ki sicer nima prav privlačnega okusa, a je zanesljivo: Si non es vocatus, fac ut voceris, za vsak slučaj pa ga je še na glas ponovil, da bi si ga po možnosti zapomnili tudi drugi.

V četrti šoli, ki je potekala še kar mirno, smo za razrednika dobili dr. Mirka Rupla, slavista, odličnega strokovnjaka, ki pa je med odmori zelo rad inšpiciral po razredih, da bi slučajno našel koga, ki piše domačo nalogo o nepravem času na nepravem kraju. Bil je odličen predavatelj, toda kdo ve, če si ni naš dragi Duško o njem morda mislil, da je »neugodan«, kot naši nekdanji južni bratje označujejo človeka, ki nam gre, povedano po slovensko, na jetra. To šolsko leto smo pri prof. Žitniku brali in prevajali zgodbe iz Lanx sature, med njimi tudi pravljico, kako je Odisej oslepil Polifema. Zgodba se je začela s stavkom: »Obtenditur terrae Cyclopum insula humilis quam silvi greges rupicaprarum frequentant.« In takoj zatem je prof. Rupel postal Rupicapra!

V peti šoli je prof. Žitnika zamenjal prof. Sivec, dober pedagog, pa tudi humorist. Skoraj vsako uro si bil vprašan kako malenkost in si na sedežnem redu dobil ustrezen znak. V jesenskem šolskem obdobju, v drugi konferenci, pa mi je uspelo dobiti kar šest minusov zapored in sem za tisto konferenco čez latinščino že napravil križ. Toda naslednjo uro sem pri običajni vivisekciji povsem nepričakovano odgovoril z nekakim »je še pozitivno«, kot bi dejal prof. Žitnik. Prof. Sivec je nato sedežni red z vsemi ljubljenimi oznakami pritisnil na okensko steklo ter k mojemu imenu poleg šestih majhnih minusov napisal ogromen plus in me prijazno pogledal, ko se je obrnil k razredni publiki. Seveda sem se potem spomnil: si non es vocatus, fac ut voceris.

Pri grščini, ki so jo zaupali dobremu prof. Koletiču - Koletu, smo večkrat doživljali kar frontne napade s strani nekaterih preveč pubertetno razpoloženih individuov, kar me je precej razočaralo.

Peti šoli je sledila šesta, ki sem jo imenoval leto heksametrov, kar se mi je pogosto zdelo kot iskanje igle v kakih senenih balah. Prvo besedo stavka najdeš v drugem verzu, drugo v četrtem, tretjo v prvem in tako naprej. Če potem uspeš odkriti pravi vrstni red, boš tudi lahko spoznal, kaj je hitronogi junak povedal potem, ko je za seboj podil sovražnika in ga premagal s svojimi hitrimi nogami.

Sedma šola je prišla kar hitro po počitnicah, perspektiva za mirno življenje v prihodnosti pa je bila zaradi začetka vojne med Nemci in Poljaki žal zlovešča. Hude slutnje so se uresničile že leto in pol pozneje, na cvetno nedeljo.

Za nas dijake pa je vstop v sedmo šolo pomenil nekakšen prehod k višji resnosti, zlasti še ob misli, da bomo čez dve leti vsi »zrêli«, kot se je iz nas večkrat norčeval ljubljeni fizik Anton Gorup -Tôni. V plesni orkester je za francoščino prišel svetovljan prof. Pugelj, razrednik je bil prof. Baučer, ki smo ga že od prej imeli kar radi, za grščino nekaj časa prof. Malnar, za matematiko Elizabeta Kozin, draga Rdeča mravljica Betka, za latinščino pa dostojanstveni »gospod« Anton Lovše, ki nikoli ni imel težav z nami, pa tudi mi ne z njim. Pri šolskih nalogah je vedno pripravil kakšen show. Ko je prinesel zvezke nazaj, jih je razdelil po kvaliteti. Najboljši so bili vedno na prvih mestih, potem pa so bili razvrščeni različni »pikzigmarji«. Ta njegova slavna razporeditev nam je bila kar všeč, saj je bilo na ta način poskrbljeno za res objektivno znanje latinščine, logično pa si po tem lahko sklepal še na inteligenčni kvocient, pa tudi, ali se morda kaj trudiš ut voceris.

V sedmi, pa tudi leto zatem v osmi šoli je bilo pozimi v našem velikem razredu večkrat kar hladno. Dvorano je sicer grela velika peč, a kaj, ko se je ob takih dnevih tolstoriti Ahajec z vso svojo gmoto naslanjal nanjo. Tako je velik del toplote, ki je bil namenjen ne preveč zimsko oblečenim dijakom, kar takoj prešel na telo z nižjo toplotno stopnjo. Ta delež toplote je bil seveda kar precejšen in nekateri so zato celo slabše odgovarjali, če so bili vprašani, ali pa če so, kot smo rekli, vnaprej prevajali.

Manj navdušeni za dvig duhovnega nivoja pa so ob nekem nesporazumu začeli dvomiti, ali je naš program, označen s štirimi latinskimi besedami per aspera ad astra, res pravilno označen. Trdili so namreč, da je šolanje zlasti v sedmi in osmi s pridevnikom aspera preveč idilično prikazano. Ta oblika naj bi se raje spremenila v svojo primerjalno obliko asperiora. No, po veliki noči leta 1941 smo začeli ugotavljati, da bomo imeli v življenju čisto nov program: per asperrima ad astra. Že bližnja poznejša dogajanja so potrdila korekcijo v naslovu in jo potem še dolga leta potrjevala.

Sredi leta se je v naši sedmi zgodila prijetna sprememba. Prof. Malnarja je zamenjal Kole. Sprejeli smo ga seveda s huronskim vpitjem: »Živijo, Kole,« on pa nas je miril, rekoč: »Fanjè, dejte mirvat! Al, če se sultan premisl, pa dobite gospoda Tômca kukr u bê, al bôte kri scal!« Pa si sultan to pot ni premislil in Kole je ostal in tako smo se s krvavim urinom nekateri srečali šele kakih štirideset let po maturi. Ko je pri meni doma nekoč, po dolgih letih, bilo pet sošolcev, smo dognali, da samo še eden med nami ni obiskal urologije, da bi ga tam seznanili z ljubkim programom, označenim s kratico TUR, kar pomeni transuretalno resekcijo. Lepa kratica za vse nepričakovano, kar sledi.

Profesor Pugelj za francoščino si je s širino in akademskim pristopom do svojega predmeta in do nas dijakov pridobil veliko simpatij. Všeč so mi postale zlasti francoske pesmi in njegovi ustrezni komentarji; v francoščino sem se skoraj zaljubil. Žal so se moje sanje o študiju romanistike po vojni razblinile.

O profesorju Antonu Gorupu-Tôniju sem bistvene stvari povedal že pred petimi leti, tu bi dodal samo to, da je pri nas v 8.c čisto ponorel. Med drugo konferenco, pred božičem, je dal 28 slabih ocen, v semestru pa je vrgel 15 dijakov. In to v osmi, za povrh še na klasični gimnaziji, ki realijam ni posvečala toliko ljubezni kot Homerju, Horaciju, Ovidu itd. Tônija bi tu zaradi pomanjkanja prostora odpravil kar s splošno karakteristiko v vojaškem žargonu: »E, pa bio je veoma neugodan!«

Za francoščino smo dobili Karla Doboviška, prikupnega in imenitnega človeka, ki je pozneje po spletu okoliščin postal tudi moj dober prijatelj. Oba sva se po vojni znašla skupaj na študiju kemije. Bil je odličen metodik in didaktik tudi na področju kemije. Še ko je poučeval francoščino, je imel pri izpraševanju zelo dobre prijeme. Da si dokazal, da si kako francosko dramo res prebral, si moral povedati, katera oseba iz drame je govorila verze, ki ti jih je povedal. Za pozitiven preizkus si jo torej moral prebrati, v tem primeru si dobil predznak, ki je nato šele omogočil pridobitev ocene za konferenco. Pri teh izpraševanjih smo se seveda skupaj z njim večkrat tudi malo nasmejali.

Naj mi bo dovoljeno, da v zvezi z našo francoščino v osmi šoli povem še kratko anekdoto. Tudi v 8.b so imeli za francoščino Doboviška. Mislim, da je bilo že v marcu 1941, ko smo na isti dan pisali šolsko nalogo v 8.b in pri nas. V b-razredu že prvo uro zjutraj, pri nas pa zadnjo uro. Šmon, ki je verjel tudi v nemogoče, je med odmorom vprašal v b-razredu, kakšen je bil naslov naloge. Odgovor se je glasil: »Effort patient triomfe des difficultés«. V šali je nato stopil k meni v zadnji klopi in me presenetil z željo: »Senegalec, poslušaj. V b-razredu so pisali francosko šolsko nalogo s takim in takim naslovom. Ali bi ti kot dober Francoz lahko v zvezi s tem naslovom napisal nekaj vrsti, pač v duhu šolske naloge.« Ko je prišel glavni odmor, sem v zadnji klopi, kjer sem sedel in kjer je dr. Turk rekel, da je to za jakobince, za Šmona zvaril morebitno bodočo šolsko nalogo. V zadnji uri smo potem tudi mi res pisali šolsko nalogo na isto temo. Imel sem čas celo uro, da sem ta dan že drugič, toda v miru spoznal, da naloga pravzaprav sprašuje ali si vocatus ali nisi, in kakšne okoliščine te v življenju še utegnejo doleteti. Izražati sem se moral seveda tako, da profesor ne bi kaj posumil ali morda trdil, da gre za prepisovanje po zračni pošti iz nižjega nadstropja v višje. Pri sporočilu o uspehih je imel zvezke razporejene kot naš Ahajec. S kupa navzdol je potem po kvaliteti sporočal, kdaj si na vrsti. Na začetku je rekel: »Naloga je odlično izpadla,« in potem naštel nekaj renomiranih imen: Gregorin, Kastelic, Štular, Šercelj, Jeretina, mojo malenkost in še dva ali tri. »Torej ste kar številni dokazali, vsak zase, da ste tiči. Presenetil pa je to pot vaš dragi Janez Šmon, ki je dokazal, da je tudi tič. Tudi on je pisal odlično.« Sledil je seveda gromek smeh.

Naslednjo uro smo imeli grščino. Lovše se je po stari navadi grel ob veliki peči in nam odžiral potrebno toploto, kar vstopi sluga z okrožnico o uvedbi plesnih vaj za sedmo in osmo šolo ob sobotah popoldne med 16. in 19. uro v telovadnici, seveda neobvezno. Pogoj za vstop: plesni čevlji in vstopnina 10 din. Za dekleta je bilo to morda lažje, za Senexa, ubogo železničarsko dete iz Mestnega loga, pa je bilo tako prvo kot drugo nedosegljivo. Po treznem premisleku pa je uspelo najti idealno rešitev. Na ples si lahko prišel v galošah, pod katerimi si imel čevlje, a na njih vsaj cestne umazanije ni bilo. Seveda pa ti čevlji ne bi smeli biti okovani, kar se je tudi v višji gimnaziji še dogajalo, pa tudi preveliki naj ne bi bili. Čemu ta previdnost? I, treba je bilo vendar preprečiti, da bi kak nadebudnež stopil na prste nežne soplesalke. Nekaterim bolj proletarskega porekla je bil torej omogočen vstop, druga ovira pa je bila vstopnina. Pa smo jo potem spet pogruntali. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo skrbel za najpotrebnejšo infrastrukturo, brez bufeta seveda. Menda niso mislili, da se bo plesalo kar po ljubeznivih, pa tudi primerno umazanih, težkih telovadnih blazinah, ki jih je bilo v telovadnici kar veliko. Nekdo, ali pa celo več takih, ki so imeli nekaj mišic, si je torej moral vzeti čas in telovadnico pripraviti za sicer še ne preveč poskočne sedmo- in osmošolske plesne kandidate in kandidatke. Postal sem tedenski sobotni sodelavec te infrastrukture in z veseljem pomagal z bojne površine odstranjevati vse, kar bi omejevalo izvedbo progamiranih gibov naprej, nazaj, pod določenimi zasuki, v večjih ali manjših kotih itd. Po plesu sva s kolegom vse telovadne pritikline spet spravila na svoje mesto, kot so temu rekli pri vojakih. Oba sva za delo zaslužila natanko 10 din, ali kot se je tedaj reklo, kovača. Brez DDV-ja sva potem z zasluženim kovačem, ki ga sploh nisva videla, lahko sodelovala na plesu, ne da bi kdo vedel, kako veliko sva žrtvovala za to udeležbo.

Na prvi plesni uri, ki jo je vodil prof. Melihar, je prišel na vrsto ravno tango, še pred njim pa seveda ustrezna navodila, kako premikati noge, da bodo po možnosti pri damah čeveljčki in morda tudi nogavice ostali nedotaknjeni in nepoškodovani. Moj pomagač pri infrastrukturi me je dregnil, češ, Jure, pojdi na preizkus svojih okončin. Doletelo me je veselje, da je bila soplesalka nihče drug kot naša draga Ruža Kapus, danes Jager. Njeni prijaznost in ljubeznivost sta nekako obetali, da se bo moj prvi ples v življenju morda srečno končal. Toda kot da nisem slišal Meliharjevih navodil, sem na vsak korak stopil ravno narobe, po Ružinih prstih. Še dobro, da sem bil plesalec jaz, ne pa kakšen drug s težo nam dragega Ahajca.

Ko je bilo te prve vaje konec, sem bi prepoten bolj, kot če bi pred plesom prenesel vse telovadne blazine. Sledile so druge vaje, ki se mi niso zdele tako zapletene. Nato je spet sledil tango. Že težko preizkušane Ruže se seveda nisem upal niti pogledati. Izbral sem drugo žrtev, našo drago Danico, ki sem jo morda dva- ali trikrat manj pohodil kot Ružo. Tudi Danice ni bilo slišati godrnjati, zakaj je usoda ravno njej poslala na prvih vajah tak štor. Qui tacet, consentire videtur – obsedla me je neumna misel, da morda naše drage sošolke računajo na takšno nepopolnost.

Na vrsto je seveda prišel tudi valček: en, dva tri, en, dva tri in tako naprej, pa sem naenkrat telebnil na blazino, ki sem jo pred plesom v svoji infrastrukturni vnemi k sreči odrinil dovolj daleč od bojnega polja.

Toda naša želja po učenju in izpopolnjevanju, da bi postali vocati, je bila močnejša kot pri skrbi za redne predmete. In ker je bil čas vedno zlato, smo za svoje napredovanje izkoriščali kar odmore med rednim poukom. Razredna dvorana je bila precej velika, saj nas je bilo notri kar 45. Od okna za mojim hrbtom, kjer sem sedel, pa do velike peči, ki je ljubeznivo grela nas, dijake, pa tudi našega dragega Ahajca, je bilo kar nekaj metrov, med vrsto klopi in steno razreda pa kak meter in pol dobre mere prostora. Za kakšen res načrtovan in eleganten zasuk je bilo prostora seveda več kot dovolj, todasi non es vocatus? Nisem se zavedal, da nisem nezgodno zavarovan, pa tudi ne, da tudi šolski inventar ni. Kaj pa če se kaj zgodi? Prepričan, da bo naša prva vaja za valček v razredu ob klopeh uspela, sta dva štela en, dva, tri, en, dva, tri, jaz in moj soplesalec pa sva se s primerno kotno hitrostjo bližala naši slavni veliki peči. V hipu sem bil z obrazom čisto pred njo, moj stik pa je bil precej intenzivnejši, kot če se je nanjo naslonil spoštovani gospod profesor Lovše. Rekel bi skoraj lahko, da sem se v spremenjenih eksperimentalnih okoliščinah seznanjal s stopnjami Mohrove trdotne lestvice. Kljub silovitemu srečanju sta torni ploskvi ostali nepoškodovani. Na peči ni bilo videti nič, torej državni erar ni bil poškodovan, na moji glavi pa se je pojavila precejšnja buška, kakršno lahko kdo stakne, če sodeluje v nočni kroniki. Posledica sta bila ploskanje in krohot, občudovanje pa je žela tudi moja buška. Doma me je potem sestra Justina, ki je bila takrat že mlada zdravnica, sumljivo ogledovala in rekla: »Kje si pa to staknil?« V družini smo ji dali lepo ime soror bona voluntas, ker nas je pogosto razveselila s svojo pozornostjo. Dala mi je nekakšen obkladek, ki je hitro odstranil posledice moje prevelike navdušenosti. Po tistem tresku smo imeli uro fizike. Vprašan k sreči nisem bil, Tôni pa je po izpraševanju čudovito razlagal novo lekcijo. Da pa bi bila predstavljena snov res znanstveno podana, jo je podal dobesedno iz knjige. Tako smo videli, da je znanost res stroga gospa.

Zaradi vojne je bil potem pouk prekinjen tja nekam do začetka maja. Toda ko smo se zbrali tisti, ki jim je bilo mogoče priti iz različnih krajev Slovenije, smo ugotovili, da jih kar devet manjka, med njimi tudi Šmon in Matjašič, oba Janeza in oba več kot dostojna reprezentanta naše nekdanje 8.c. Pouk, kolikor smo ga imeli v prostorih na realki, se mi je zdel svinčeno težak, videlo se je, da so prizadeti tudi naši prijatelji profesorji. Tônija so Italijani za nekaj tednov zaprli in s fiziko nismo imeli težav. Torej, à quelque chose le malheur est bon, nam je včasih rekel Karlek Dobovišek.

To, kar je bilo doslej povedano, naj bi bila nekakšna črna moka iz našega gimnazijskega mlina, nepresejana, z otrobi in prahom vred.

Kaj pa bi oziroma je vseboval proizvod, dobljen po strogih presejalnih postopkih? Laiki vemo za belo moko in otrobe, za črno moko in zdrob, ki so mu včasih rekli gris, nekateri poznajo še ostro moko itd. Kot pri mlinarski obdelavi, ki obsega različno število delovnih faz, nastajajo različni proizvodi, tako tudi že pri obdelavi gimnazijcev nastajajo različni tokovi, eni usmerjeni bolj na duhovna področja, drugi na biološka, medicinska itd. Po maturi se razredi navadno razpršijo kot slavnostne rakete v stotine obarvanih zvezd.

Pri štirih razredih maturantov, kot jih je imela naša Alma mater, ko je blagohotno sprejela tudi begunce s škofijske in mariborske Klasične gimnazije, smo potem imeli valeto v gostilni pri Slepem Janezu v Dravljah. Spomnim se, kako je naš spoštovani profesor Gnjezda vstal in med drugim rekel tudi tole: »Tempus venit, venit tempus super te, fac conclusionem.« Conclusiones nostrae peracte cognitae sunt urbi et orbi et secundum unam gravissimam de duobus malis semper minus malum eligendum est.«

Na Klasični gimnaziji je bilo šolanje v določenih pogledih drugačno kot na drugih učnih zavodih, razlike so bile že v učnih načrtih. Pri pouku klasičnih jezikov smo se tako rekoč po službeni dolžnosti seznanjali z različnimi moralnimi načeli, ki jih nihče ni mogel spregledati, nisi pa bil dolžan, spreje(ma)ti jih kot najboljša in najprimernejša. Tu so bila vedno trenja.

Če zaprem oči in se spominjam naših različnih šolskih prireditev in proslav, npr. Vidovega dne, mi je še vedno toplo pri srcu. Različni progami vsako leto, navsezadnje tudi poslavljanje abiturientov.Les adieux sont joujours tristes, pravijo Francozi, in res je tako.

Vsako leto so v naših še predvojnih časih nastopali umetniki iz višjih razredov. Slišali smo violinista Ozima, komponista in orglarja Primoža Ramovša, pevski duet Mare Marinček in Ivanke Snoj, pa tudi recitatorje, med njimi sanjskega umetnika Leopolda Pavčnika, kako je deklamiral odlomke iz Župančičeve »Dume«. Še zdaj ga vidim, kako je zaprl oči, iztegnil roke in začel enega izmed odlomkov: »Sveta si zemlja in blagor mu, komur plodiš …«

Ta odlomek se mi je nepozabno vtisnil v dušo in spomin zaradi čudovite lepote, s katero pesnik opeva kmetsko delo in življenje. V njem je, kot ste slišali oz. brali, na presenetljivo vzvišen način omenjena tudi čebela, žuželka, ki sem ji posvetil marsikatero uro svojega življenja, kar po malem prakticiram še danes.

Ti vidovdanski dnevi so bili vsako leto res nekaj posebnega, privlačnega in veselega, če te potem med počitnicami ni čakalo kako vsiljeno nihanje v obliki popravnega izpita.

Imenitno je bilo tudi delovanje kulturne organizacije Žar, kjer so se ob sobotah popoldne kresali duhovi. Predavanja in debate med tedanjimi dijaki iz že visokih razredov pa se mi še danes ne zdijo slabša od kake današnje magistrske naloge. Vedno je bil seveda kot moderator iustitiae prisoten klasični duh gimnazije, prof. Gnjezda, ki je ves oživel, če je prišlo na vrsto kaj iz filozofije, umetnosti ali pa starih klasikov. Spomnim se, kako je ob razpravljanju o pesniku Charlesu Baudelaireu skušal najti kako povezavo med tem slavnim pesnikom in Horacijem, ki mu je bil zelo pri srcu.

Na šolskih mašah je za glasbo in petje skrbel šolski cerkveni zbor, ki je slovel po odličnih pevcih in pevkah; pesmi, ki smo jih tiste čase poslušali, nam še danes niso izginile iz spomina. Iz našega razreda je na koru s svojim lepim baritonom sodeloval Rado Garibaldi. Ta cerkveni zbor je bil res imeniten, tako da se je iz male križevniške cerkve slišalo petje, ki naj bi našega duha dvigalo v višave, kot je govoril dr. Jaklič.

Pri šolskem pevskem zboru, mešanem seveda, sem v osmi sodeloval tudi sam in spominjam se nastopa v unionski dvorani, kjer je na neki vrhovni slovenski prireditvi sedela v prvi vrsti smetana slovenskega kulturnega in političnega življenja: ban, škof, naš sultan in kdo ve, kdo še vse, nismo jih poznali. Bilo je tako slovesno in tako tiho, da bi slišal šivanko pasti. Zdelo se mi je, kot da se je od nekod pojavil mož, ki bo pozdravil navzoče visoke goste z besedami iz starega veka: »Et nunc reges, intelligite, erudimini qui iudicatis terram.« Preprosto in kolikor toliko zadovoljivo, za še pozitivno po Žitniku bi morda zadostoval takle prevod: »In sedaj, kraljevska visočanstva, blagovolite prisluhniti vi, ki odločate o tolikih stvareh.«

In res se je na odru pojavil naš dragi Janez Šmon, oblečen seveda v izposojeno krasno črno obleko, v črnih, lakastih, izposojenih čevljih, na moč slovesen, kot je le on znal. Postavil se je v značilno govorniško pozo. Z očmi je preletel vso dvorano, še trenutek pomolčal, potem pa začel svojo recitacijo. Glas mu ni nič zatrepetal, suflerja ni potreboval, pa ga tudi ni bilo. Dvorana mu je dolgo časa navdušeno ploskala, veseli pa so bili seveda tudi naši dolgoletno krotilci, da o sošolcih sploh ne govorim.

Dramski krožek gimnazije bi si brez Janeza Šmona težko predstavljal. Z igralskim talentom je presenečal svojo okolico. Za različne tekste, ki jih je bilo treba uprizoriti, je imel zavidanja vreden spomin, ki pa pri matematiki in fiziki tu in tam ni dosegel niti Žitnikovega »je še pozitivno«.

Predvojni običaj je bil, da si dijaki klasične gimnazije vsako leto v začetku junija v ljubljanski Drami predstavili po eno slovensko dramsko delo. V letu 1940, ko smo bili sedmošolci, je Janez Šmon igral glavno vlogo Jakoba Rude v istoimenskem delu Ivana Cankarja. Igra je požela velik uspeh, saj so imeli igralci odličnega režiserja Edvarda Gregorina, pa tudi potrudili so se po starem načelu age quod agis. S svojo sijajno igro si je Janez prislužil malo popusta tudi pri Rdeči mravljici, ko je imel zadnjikrat opraviti s srednješolsko matematiko.

V osmi šoli je dramska skupina spet pripravljala Cankarjevo delo, tokrat »Za narodov blagor«, vendar je vojna to naše zadnje veselje in spomin na tiste čase v Drami uničila.

V telegrafskem slogu naj opišem še nastopanja domačih pesnikov iz našega 8.c in iz 8.a razreda v času, ko smo bili še gimnazijci, pa tudi njihove usode med vojno in po njej.

Poeta nascitur, non fit, so dejali že stari Latinci. Profesor Grošelj je k temu dodal, naj bi poet bil tudi vir bonus et dicendi peritus.

Še v naši sedmi sta se brez poprejšnje najave in kakega hrupa, sredi skoraj pustega vsakdanjika, pri domači nalogi iz slovenščine pojavila kar dva pesnika, vsak s svojim sonetnim vencem. Ko je prof. Tomšič prinesel zvezke z ocenami in vsemi pripombami, je bil videti kot v nekakšni ekstazi. Ko je začel obravnavati domače naloge, je kar takoj udaril na boben: »Nikoli še nisem doživel kaj tako lepega, povrh še z duhovno vsebino. Vaša dva junaka pa sta France Balantič in Jože Šmit.« Sošolci smo sicer oba imeli na sumu, da nekaj prikrivata, zdaj pa je postalo očito, kar je bilo prej skrito. Kdor ju je poznal, je vedel, da je vsak od njiju integer vitae scelerisque purus, kar sta potem še dokazala v nadaljnjem življenju, ki se je za Balantiča končalo v pozni jeseni leta 1943, za Jožeta Šmita pa lansko leto. Balantič je svojo smrt napovedal že v pesmi »V ognju groze plapolam«. To slovesno šolsko uro je prof. Tomšič sklenil z besedami: »Ljuba moja fanta, če in ko bosta spet imela take in podobne popadke, povejta to ne samo šoli, če bosta še na njej, marveč tudi urbi et orbi.«

Hkrati je v paralelnem 8.a razredu vstajal tretji pesnik, Mitja Šarabon, ki pa se je v javnosti pojavil šele med vojno, ko se je leta 1944, star še ne 22 let, poročil in ob tem izdal svojo prvo knjižico pesmi, ki so prekipevale od radosti ob prisotnosti ljubljenega bitja. Knjižico sem tedaj kupil in starejši brat Edi se mi je sladko smejal, rekoč, malo še počakaj, pa prideš tudi ti na vrsto. Zlasti se mi je prikupila pesem, v kateri je svojo drago imenoval »moja mala Butterfly, mojega srca smehljaj«. Čas pa je prinesel svoje in kot pravi nek drug pesnik za take primere, se je zgodilo tole:

Nekdo je sveti žrtvenik oskrunil, nekdo je v jasno tekočino pljunil, prelila se iz čaše je srebrne, ugasnil je lestencev žar.

Podobno je doživel tudi naš dragi Jože Šmit. Ali torej res pevcem sreča laže?

Ni se mogoče spuščati v življenje teh naših treh pesnikov. Dicere longa mora est, bi rekel Ovid, ki so ga tudi pesmi spravile v Pont, kjer ga je, kot ve povedati Prešeren, trl mraz. Izčrpnih podatkov je o vseh treh najti dovolj, še najbolj stoičen med njimi se zdi Jože Šmit.

Ko sem se leta 1947 vrnil z dveletnega služenja vojske, sem se v jeseni vpisal na kemijo, ki sem jo končal februarja 1952. Oktobra istega leta sem nastopil službo na Veterinarskem znanstvenem zavodu Slovenije, ki je pozneje prešel v Veterinarsko fakulteto, kjer sem se leta 1992 po 40 letih dela upokojil kot redni profesor za fiziološko kemijo in kot predstojnik laboratorija za biokemijo živalskega semena. Vsa leta sem delal v enem poslopju, kjer so se delovne možnosti seveda neprestano izboljševale.

Ko kje obujajo spomine na klasično gimnazijo, kot jih mi danes, ne gre brez omembe Horacija:Exegi monumentum… in malo nižje v isti pesmi:Non omnis moriar …

Dejstvo je tudi, da nekateri plemeniti ljudje tudi na zunaj skušajo povedati, da cenijo žlahtni antični duhovni svet. Tak primer simpatije do duhovne antike je skromna vila nekdanjega direktorja ljubljanske Opere, Mirka Poliča. Pročelje hiše krasi okusno izdelana plošča, ki nosi kratek napis iz petih besed:Beatus ille qui procul negotiis.

Tega napisa se spomnim še izpred 70 let, ko sem hodil v četrto šolo naše Almae matris. Verz sem dobro razumel, nisem pa še vedel, kaj vse lahko beseda negotiumpomeni. Danes mi je to bolj jasno.

Od nekod pa se v zvezi s pridevnikom beati pojavita druga dva, ne Horačeva verza: O beata solitudo, o sola beatitudo. Quid facere? Naš dragi Horacij nam postavlja nova vprašanja, ki jih poskusimo reševati v bodočnosti.