Nataša Peternel, matura 1961, 4.a (8.a): spomini na maturantski izlet

Leta 1961 je bila organizacija takega potovanja precej zapletena – od skupinskega potnega lista do raznih drugih papirjev –, čeprav je za vse skupaj poskrbela potovalna agencija. A v začetku julija smo se na Reki končno le vkrcali na poltovorno ladjo »Lastovo«, ki je bila takrat naložena z rezanim lesom, sprejemala pa je tudi potnike. Skromne kabine so imeli le odrasli spremljevalci, mladina (poleg nas je bil na krovu še maturantski razred šentviške gimnazije) pa se je utaborila na palubi, kjer je bilo med deskami kar nekaj prijetnih kotičkov in brlogov, ki so nudili zavetje pred soncem in nočnim hladom.

Z nami so potovali naš razrednik, prof. Danilo Golob, filozof Taras Kermavner, soprog profesorice Alenke Goljevšček, ki nas je učila psihologijo in filozofijo, pa seveda oba filmska delavca.

Šlager tistega poletja je bila pesem iz filma »Nikoli v nedeljo«. Zasledovala nas je, kamorkoli smo prišli, vrteli so jo na ladji in v vseh pristaniščih, postala je simbol in prepoznavni znak našega potovanja. Še danes sem mi pred očmi prikažejo slike naše poti, takoj ko zaslišim prve takte te melodije.

Doživetij je bilo kajpada veliko. Pluli smo vzdolž dalmatinske obale in obiskali vsa večja pristanišča. Posebno čudovita sta bila prihoda v Šibenik in Kotor. Cel dan smo pluli vzdolž puste, nenaseljene in gole albanske obale; videti ni bilo niti enega drevesa, hiše, človeka, nekje smo sredi pobočja od daleč zaslutili le prašno cesto… Vendar sta se mi najbolj vtisnila v spomin plovba skozi Korintski prekop in viharno morje ob odhodu s Krete.

O Korintskem prekopu in Delfih berem v svojih takratnih zapiskih: »Vedno imam občutek, da smo šele takrat, tisto sredo zvečer, navezali prvi stik z Grčijo.

Ladja je pravkar plula skozi izhod iz Korintskega prekopa. Na desni se je strma obala znižala in na majhni polici je stalo nekaj hišic. Ob morju je bila gruča ljudi, ki so nam mahali. Malce stran je stal starec z otovorjenim osličkom. V košarah na oslovem hrbtu so se svetlikale marelice. Nenadoma je starec segel po zlatih sadežih in jih začel metati na ladjo, ki je plula tik ob obali. Sadeži, zlatorumeni kakor sonce, ki je že zahajalo, so padali v naše roke in zdeli so se mi kot pozdrav tako težko pričakovane Grčije.

Vendar to ni bil prvi stik z deželo. Zjutraj smo pristali v Itei, majhnem pristanišču ob vznožju Parnasa, polnem lesenih sodčkov, napolnjenih z olivnim oljem, in se kot pravi turisti mrzlično zrinili v avtobus, ki nas je po prelepi cesti skozi oljčne gaje prepeljal v Delfe. Tu sem prvič videla značilne grške trgovinice, kjer imajo blago obešeno kar zunaj in je vsega toliko, da človek sploh ne ve, kaj bi gledal, še manj, kaj bi kupil. Strmeli smo v vso to šaro, strmeli v brkate, črnolase Grke, ki so posedali pred trgovinami in razpravljali o vsem mogočem, poslušali njihov jezik in skušali kaj razumeti, zijali smo z odprtimi usti in se res obnašali kot pravi turisti.

Same razvaline v Delfih name niso naredile takega vtisa, kot sem pričakovala. Morda zaradi neorganiziranega ogleda, morda zaradi vročine? Sicer pa je to po svoje razumljivo, kajti ko človek stoji pred kupom kamenja in mu nekdo reče, da je to zakladnica te in te države, si res težko zamišlja zakladnico. No, oblezli smo pač vse, kar se je oblesti dalo, pili smo vodo iz svetega studenca, ki je bila naravnost božansko mrzla, videli smo popek sveta in goro pesnikov, Parnas, občudovali smo akustiko malega gledališča in strašili s fotoaparati. Mislim, da smo od vsega najbolj občudovali našega voznika, ki je z neverjetno spretnostjo vijugal po divjih serpentinah. Ob vrnitvi v pristanišče smo prodajalce razglednic zasuli s stodrahemskimi bankovci, kajti drobiža ni imel nihče. Nekaj razglednic je tako tudi po drugi poti izginilo v naše žepe.

Vendar je šlo vse to mimo mene kot nekakšno bežno, čeprav svojevrstno srečanje. Tisti pozdrav ob izhodu iz Korintskega prekopa pa je bil nekaj drugega. Prismejal se je nasproti kakor sonce, ki nas je pozdravilo, ko smo izpluli iz temačne soteske. Pravzaprav je čudovita stvar, tale prekop. Od daleč se prav lepo vidi, kako je zemlja prerezana na dva dela. Ponoči, ko je osvetljen, mora biti zelo lep. Dokler smo pluli skozenj, je bilo vse na krovu, vladala je popolna tišina, slišati je bilo samo tleskanje fotoaparatov. Nad tem »naravnim« čudežem smo strmeli bolj kot pozneje nad Akropolo in palačo v Knososu.«

Tako moji zapiski iz daljnega leta 1961. Ko smo se vrnili z ogleda Knososa, so nas že v Heraklionu pozdravili močan veter in visoki valovi; ti so bili nato ob izplutju iz pristanišča in ves naslednji dan vzrok za vsesplošno slabost in množično bruhanje. Vsi smo viseli na ograjah in izlivali iz sebe slapove želodčnih vsebin. Če si bil slučajno ob ograji spodnje palube, te je oškropila pošiljka iz zgornjega nadstropja, ki jo je veter še dodatno delil po svoje. Mornarji so bili tega očitno vajeni; po krovu napeljali gasilske cevi in z vodo izpirali očitne posledice guganja in premetavanja. Ob vsem tem so se natakarji vestno držali dnevnega reda in lovili ravnotežje s polnimi krožniki hrane, ki so nam jo prinašali točno ob uri. Človek jih je moral samo zaznati s kotičkom očesa in že se je spet začelo …

O potovanju sta Matjaž Klopčič in Rudi Vavpotič posnela imeniten dokumentarec z naslovom »Zadnja šolska naloga«. Ob 40. obletnici mature smo si ga ponovno ogledali in ugotavljali, kaj je medtem življenje naredilo z nami in iz  nas. Videti štirideset let mlajšo različico sebe na platnu je bilo vsaj za nas, navadne smrtnike, čisto posebno doživetje. Zavedeli smo se, da smo bili takrat zadnjič »naš razred«, zadnjič skupaj. Potem smo se razpršili in odšli vsak na svojo stran.